Zavoženi sistem

Nekateri začasni ukrepi so že postali trajni in s tem sistemski, čeprav niso bili tako mišljeni.

Objavljeno
28. junij 2015 19.07
jer*stavka
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika
Minilo je dobrega pol leta in vlada je spet ugotovila, da mora varčevati pri plačah javnih uslužbencev. Fiskalni izkupiček prejšnjega dogovora, ki ga je s pogajanji dosegla tik pred novoletnimi prazniki, resda ni bil kaj prida in videti je bilo, da vladno popuščanje, ko je privolila v podaljšanje nekaterih ukrepov, odrekla pa se je pomembnim dodatnim rezom v plače, napoveduje konec brezglavih posegov v plačni sistem. Ta videz je bil varljiv. Nova pogajanja s sindikati javnega sektorja se bodo skoraj gotovo začela, a zelo verjetno šele jeseni. Neznank je še veliko. Še največja je nemara ta, kako si vladna stran predstavlja, da bo poleg morebitnega podaljšanja že veljavnih ukrepov za še dodatnih 165 milijonov evrov znižala izdatke za plače.

Vlade že šesto leto zapored mrcvarijo plačni sistem, ki postaja izmaličen do nerazpoznavnosti. Linearni rezi, ki jih narekuje le fiskalna logika, koliko bo državni proračun prihranil pri plačah, ne spremlja pa je premislek, kaj to pomeni za delovanje samega sistema, so napaka, ki jo ponavlja že četrta vlada zapored. Posledica takšnega pristopa je, da so nekateri začasni ukrepi, ki se jih podaljšuje iz leta v leto, postali trajni in s tem de facto sistemski, čeprav niso bili mišljeni kot takšni. To poleg splošnega povzroča tudi nemalo specifičnega nezadovoljstva: napredovanj sposobnih javnih uslužbencev tako rekoč ni več, zaradi stiskanja plačne lestvice vse več zaposlenih prejema minimalno plačo, tistim, ki delajo slabo ali malo pa še vedno ni hudega. Plačni sistem se seseda v svojih temeljih, zato ni čudno, da so zdravniki tudi s stavko okrepili svoja prizadevanja, da bi iz njega izstopili. Če bi se to zgodilo, lahko tudi uradno razglasimo konec enotnega plačnega sistema v javnem sektorju, kar bi pomenilo padec v popolno nepreglednost in primerljivost plač različnih skupin poklicev, s tem pa tudi v neobvladljivost stroškov dela državnega aparata. Sicer dobronamerna prizadevanja ministra Koprivnikarja, da bi skupaj z nadaljevanjem takšne plačne politike uvedel kvalitativne in stimulativne spremembe v sistemu, se zato zdijo humorna in neresna. Več kot očitno je, da tudi vladno politiko na tem področju obvladuje finančni minister Mramor, ki je še vedno zaprisežen pripadnik ekonomske dogme varčevanja za vsako ceno in ne glede na posledice, ki jo Evropski uniji vsiljuje Berlin.

Takšna politika se že srednjeročno ne bo obrestovala. Poleg nezadovoljstva in fatalizma, ki ga povzroča med uslužbenci v javnem sektorju, nesistemsko zmanjševanje plačne mase zaradi legitimnega revolta sindikatov onemogoča tudi širši družbeni dialog o reformi javnega sektorja, ki je več kot nujna. Preden vlada sledi »obljubam« Bruslju pri lovljenju proračunskih kriterijev, bi (si) morala odgovoriti na vprašanje, kako bo to vplivalo na trenutne javne storitve, kakšne bodo te v prihodnje in šele takrat ukrepati. Tega do zdaj ni bila sposobna nobena vlada in nič ne kaže, da bo tej nalogi kos sedanja.