Zgodba neizmerne humanosti

»Komandant me je vprašal, ali imam bolničarski tečaj. Spomnila sem se, da sem opravila samaritanski tečaj. 'Dobro je. V bolnico greš, ker nam primanjkuje bolničark,' mi je rekel, ko sem se prostovoljno vpisala v partizane.«

Tako se svojih bolničarskih začetkov spominja Slavica Furlan. V slovenski vojaški partizanski bolnici Franja je bila od njenega začetka do konca; najprej v oddelku A in nato v oddelku D. Bila je ena od petdesetih ljudi, ki so skozi vojni čas požrtvovalno skrbeli za vse ranjence, ki so jih k njim prinašali iz okoliških krajev.

Hkrati so lahko zdravili nekaj več kot sto ranjencev. Milojka Magajne, kustosinja muzeja na prostem, ki od aprila nosi tudi znak evropske kulturne dediščine, pravi, da je bila zdravstvena oskrba za takratni čas izjemno organizirana. »Po nekaterih ocenah se je po vsej Sloveniji zdravilo 15 tisoč ljudi, v Franji pa je bilo vsega skupaj 578 ranjencev.« To je število huje ranjenih, ki so se zdravili v centralni bolnišnici. Lažje ranjenih, ki so bili razporejeni v približno deset oddelkov v okolici, je bilo še okoli tristo.

»Vedno jih je bilo veliko, še zlasti kadar so bile ofenzive,« nam pove Furlanova. »Spominjam se, kako je umiral neki fant, ki je bil ranjen pri Žireh. Klical me je k sebi, ker je mislil, da sem njegovo dekle. Roko je stegoval proti meni in mi govoril, naj ga primem. Klical me je Anica; tako ji je bilo verjetno ime. 'Anica, daj primi me!' mi je govoril. Jaz mu nisem upala dati roke. Potem pa mi je zdravnik rekel: 'Daj mu roko, daj.'« Za hip ustavi misel in počasi nadaljuje: »Dala sem mu roko, stisnil me je in – umrl. Taki žalostni dogodki so bili.«

Pomoč so dobili vsi, tudi sovražni vojak

V bolnici so zdravili večinoma borce, nekaj je bilo tudi civilistov. Približno sto izmed vseh je bilo tuje narodnosti: največ Italijanov, 43, in pripadnikov ruskega bataljona, 24, okoli 15 ranjencev drugih jugoslovanskih narodov, devet Francozov, dva Poljaka, dva Američana in dva Avstrijca. Po današnjih podatkih je bil eden med njimi celo sovražni vojak. »No, če smo povsem natančni, je bil nekdanji nemški vojak, neki Avstrijec. A vendar – zamislite si tedanji čas, ko so bili vsi nemško govoreči sinonim za sovražnika ... tukaj pa so ga kljub temu sprejeli na zdravljenje,« o razsežnostih nesebične pomoči razmišlja zgodovinarka. »Je pa res, da so ga po koncu zdravljenja zadržali. Verjetno je bila to stvar zaupanja. Kot član osebja, bil je čevljar po poklicu, je v bolnici ostal do konca vojne.«

Vsak ranjenec je imel sicer svoj bolniški list z vsemi podatki, diagnozo in opisom, kako je potekalo zdravljenje. Vsakega, ki je umrl, so tudi pokopali s stekleničko, v kateri so bili njegovi osebni podatki – tako so po koncu vojne vedeli, komu pripadajo posmrtni ostanki, ko so jih prekopali.

Neznanka za sovražnike

Nemci bolnice niso nikoli odkrili. Po nekaterih informacijah so domnevali, da na tamkajšnjem širšem območju deluje večja bolnišnica, vendar nikoli niso odkrili točne lokacije. Cerkljansko je namreč prepredeno s soteskami, podobnimi tisti, v kateri je domovala Franja.

A ni bila le narava tista, ki je pripomogla k skritemu delovanju Franje. Ključni so bili ljudje, ki so postavili izjemen obrambni sistem, predvsem pa njihovi humani nameni, ki so jim z nezlomljivim zaupanjem, da opravljajo dobro delo, ostali zvesti do konca. »Samo ozek krog ljudi je vedel, kje je bolnica, strogo so varovali dostopno pot, ponekod niso smeli kuriti, ponekod tudi ne glasno govoriti. V votlinah v visokih stenah soteske so uredili bunkerje, od koder so nadzirali položaje,« razlaga Milojka Magajne.

Nemški vojaki so bili dvakrat – nevede – tako rekoč na pragu bolnišnici. Prvič med ofenzivo aprila 1944, ko so naključno opazili enega od bunkerjev. »V njem so našli nekaj bomb, ki so jih nato zmetali v sosesko, kar je v bolnici povzročilo preplah – mislili so, da so bili izdani. Zato so se ponoči odločili za evakuacijo. Vse ranjence so prenesli v zunanje oddelke, ki so bili na gorenjski strani, od koder pa so se po nekaj tednih spet morali umakniti zaradi suma izdaje. Na koncu so ugotovili, da je pravzaprav tu, v Franji, še najbolj varno,« pripoveduje kustosinja.

Drugič, marca 1945, so se Nemci bolnišnici tako zelo približali, da so jih v obrambi napadli stražarji iz bunkerjev. Ker ni bilo časa za umik, so najtežje ranjence skrili v zaklonišče pod barako, drugi pa so se umaknili v bunkerje po soteski. Vhod zaklonišča so zasuli, da ni bilo od zunaj nič videti, in ranjenci so tako zasuti preživeli dva, tri dni. Za dovod zraka so imeli cevi speljane proti strugi potoka. Na srečo sovražniki niso vztrajali, verjetno tudi zato ne, ker je bila vojna že proti koncu. Umaknili so se in Franja je spet »zadihala«.

Oba napada na bolnico sta minila brez hujših posledic. Padel je le en član osebja, bolničar Gašper, ki je v bližnjem mlinu skrbel za nekaj ranjencev. Nemci so jih odkrili, njega in dva ranjenca so ubili. To je bilo aprila 1944.

Sredi razdajanja pred vojaško sodišče

Bolnico je postavil na noge zdravnik Viktor Volčjak. V spopadih z Nemci je bilo namreč vedno več ranjencev, ki so se zdravili na neki kmetiji. A to je postalo prenevarno. Kmet je imel družino, deset otrok, ranjencev pa je bilo vedno več. Ta kmet je nato predlagal dr. Volčjaku – blizu Cerknega se je znašel kot partizan – kje naj uredijo bolnišnico. Na začetku decembra 1943 so postavili prvo barako, 23. decembra sprejeli prve ranjence. Volčjak je kmalu zatem odšel na drugo mesto, za upravnico pa je januarja 1944 prišla zdravnica Franja Bojc Bidovec in bolnico, ki so jo že med vojno poimenovani po njej, vodila do 5. maja 1945, ko so zapustili to območje in odšli v Gorico.

Z eno bržkone nepotrebno prekinitvijo.

»Tega se ni nikoli skrivalo, a tudi na veliko se ni govorilo o tem,« pove Milojka Magajne. Tako Franjo Bojc Bidovec kot Viktorja Volčjaka so namreč poleti leta 1944 postavili pred vojaško sodišče. Bila sta obtožena neustreznega zdravljenja nekega partijskega funkcionarja, ki je menil, da – verjetno glede na svoj položaj – ni bil ustrezno negovan, razlaga kustosinja, medtem ko nam pokaže sobo, namenjeno komisarjem; ti so vendarle bili deležni nekoliko bolj pozornega tretmaja in udobnejše namestitve. A to še ni bilo vse. Partizanske bolnišnice so vedno upravljali zdravniki in komisarji skupaj. Tisti, ki je skupaj z Bidovčevo vodil bolnico Franja, pa se z zdravnico ni najbolje razumel. In se je pridružil pritožbam nezadovoljnega ranjenega funkcionarja. »Iz tega je nastal cel proces – zasliševali so osebje in ranjence, obtožili so ju celo omalovaževanja zavezniške zastave, toda na koncu sta bila oproščena in sta se vrnila vsak na svoje mesto,« še pove zgodovinarka.

Hvala za jajca, krompir in cigarete

Morda res ni bilo vse tako, kot govorijo marsikdaj preveč idealizirani spomini. Toda velja poudariti, da so bili težki časi in da je bilo treba premagati vsak dan znova. In med drugim nahraniti več kot sto ljudi, dan za dnem, v skriti in težko dostopni soteski. Vendar so tudi to zmogli. Najprej so jim pomagali domačini, toda bolj ko je šla vojna proti koncu, težje je bilo. Cerkljansko je bilo opustošeno in izčrpano, tako da so imeli posebno službo, ekonomat, ki je skrbel za hrano. Nekaj časa so jo dovažali celo iz Vipavske doline, kasneje, ko so bile te poti pretrgane, pa z gorenjske strani. »Prav osupljivo je, kako so bili ljudje solidarni. Vedno so prispevali, ker so imeli zavest, da je ranjencem treba pomagati,« pravi Milojka Magajne. A tudi Franja se je te veličine zavedala: za vsako pošiljko, za jajca ali cigarete, so napisali potrdilo oziroma zahvalo v imenu bolnišnice. »Brez pomoči okolice takšna bolnica ne bi mogla delovati, brez podpore domačinom to ne bi bilo mogoče,« doda kustosinja.

Dneve, ki so bili sicer rutinsko urejeni, pa so lažje premagovali tudi zaradi lepih trenutkov, ki so jih skupaj soustvarjali. »Potem ko so bili zjutraj vsak dan na vrsti previjanje, pospravljanje postelj in dajanje zdravil ranjencem, smo imeli popoldne malo prostega časa, ob kakšnem prazniku tudi predstave in skeče, tako da je kar šlo počasi naprej,« se spominja Slavica Furlan. Prav tako so imeli pouk slovenskega jezika, geografije in glasbe, izdajali so časopis Bolniški list.

Plača? Pa kaj še!

Furlanova, ki je prav v Franji spoznala bodočega moža, danes z družino živi na Primorskem. Po koncu vojne je še nekaj časa delala v vojaški bolnišnici v Gorici. »Tam so nas nune vprašale, koliko so nam plačevali. Koliko plače smo imeli?! Si lahko mislite?!« nam nekoliko zgroženo pove. »Aaaa, smo rekli, mi smo šli tja prostovoljno, nismo dobivali plače.« Ponosna je, da je bila borka, da je bila pri partizanih, še najbolj pa, da je bila v bolnici Franji. »Zato se mi marsikaj, kar danes govorijo, ne zdi prav,« sklene ob koncu pogovora z nami. Delo v Franji jo je toliko inspiriralo, da si je želela študirati medicino, vendar pravi, da je bila ob koncu vojne za tiste čase žal že prestara za kaj takega.