Zoran Janković: Če bi bil leta 2012 premier, bi bilo drugače, bolje

O tisti, ki javnost gotovo najbolj zanima, 
zato jasno pove: glede volitev za zdaj še ničesar ne čutim, ker je za vsakršno odločitev še prezgodaj.

So vam kdaj izdelali osebnostni profil?

Nikoli. Vem pa, da so ga naredili mnogim.

Vas ni nikoli zanimalo, kaj o vas govori vaš temperament? Veste, da je bila celotna Pahorjeva kampanja narejena ravno na podlagi njegovega temperamenta, očitno zelo premišljeno in uspešno.

V te zadeve ne verjamem. Tudi nikoli ne berem horoskopa.

Ste izrazito dominantna osebnost, nimate težav s sprejemanjem odločitev, jasno izražate svojo voljo. Kaj vas pri tem vodi: razum ali intuicija?

Oboje je zelo povezano. Ampak največkrat se odločam intuitivno. Res pa je, da je lahko graditi na intuiciji, ker imam veliko kilometrine. Intuicija mi zelo pomaga denimo pri zaposlovanju kolegov in kolegic. Pogovor s človekom mi največ pove o njem, pri čemer ga poskušam presenetiti. Ne postavljam konvencionalnih vprašanj, pač pa bolj nenavadna, ki so lahko za koga tudi neprijetna.

Kaj jih vprašate?

Kaj delajo starši, zakaj ravno Mestna občina Ljubljana, ali išče službo, ker je brezposeln, koliko truda je pripravljen vložiti v mesto, v čem je boljši od protikandidatov, je poročen ali ne, ali ima družino, torej zelo različno …

Kaj vas v profesionalnem smislu dela najbolj nervoznega? Kaj vas spravi iz tira?

Šlamparija. In nesodelovanje − največji delovni greh, ki se lahko zgodi. Sprejemam, da so napake del življenja, toda iste napake se ne smejo ponavljati.

Poglejva konkreten primer: Joc Pečečnik in njegova pripravljenost za obnovo Plečnikovega stadiona. To, kar se je dogajalo in se še dogaja, vam gotovo dvigne pritisk.

Preprosto ne razumem ljudi, ki so po eni strani polni besed, kako za nekaj skrbijo, hkrati pa s tem delajo škodo. Tipičen primer so stanovalci, ki zdaj niso več civilna iniciativa Fondovi bloki, kar lahko pomeni, da so se jim drugi odrekli, ostalo pa je nekaj posameznikov, ki jih vodi Karmen Stariha in je v tem našla svoje življenjsko poslanstvo. Zdaj se imenujejo civilna iniciativa za ohranjanje Plečnika v prvotni obliki. Kot vemo, ima ta zgodba dolgo brado. Po devetih letih, odkar so se začeli pogovori z Jocem Pečečnikom, stadion še vedno propada. Kaj se lahko naredi? Lahko ga država nacionalizira, saj je Pečečnik povedal: kupite moj delež in delajte, kar hočete. Sicer pa ga je še vedno pripravljen obnoviti, kar je vredno spoštovanja. Medtem pa imamo v mestnem svetu opozicijo SDS, ki pomaga tako imenovanim fondovcem pisati zahteve državi. Ta stranka je na zadnjih volitvah dobila v Ljubljani 40 odstotkov manj glasov kot povprečno v Sloveniji, na naslednjih pa jih bo dobila še manj. Celo tako me ne marajo, da ovirajo pridobitev evropskih sredstev za ureditev kanalizacije, pa čeprav s tem škodijo predvsem Ljubljančanom.

Bo Plečnikov stadion torej (p)ostal mestna sramota?

Upam, da ne. Stvari se premikajo in pričakujem, da bi lahko bilo konec leta izdano gradbeno dovoljenje.

Ovadbe, policija, tožilstvo, preiskave in domnevno sporni posli vas spremljajo že vsaj 15 let. Končani so postopki pred KPK, v zadevi Niš in Tritonis, vsi v vašo korist. Nekaj postopkov je še odprtih. Pravite, da se te zadeve običajno stopnjujejo sočasno z bližanjem volitev. Torej pričakujete, da se bo prihodnje leto okoli vas veliko dogajalo?

Odvisno od moje odločitve. Vedno pozivam, naj najdejo kogarkoli, ki mi je dal en evro ali deset milijonov – ne bodo ga našli, ker ga ni. Že deset let sem župan in v tem času podjetje mojih sinov ni za mesto naredilo niti enega posla. Zavoljo dvojne morale sprašujem ministra za pravosodje, ali bo sebe ovadil pri KPK, glede na to, da mi je očital sum sistemske korupcije. Že dvakrat sem dobil tožbo v zadevi KPK, tožim jih še po vsebini in verjamem, da bom tudi tu uspešen. Gospod Klemenčič naj raje pove, kako njegova žena posluje z državo in državnimi podjetji in kako se ji je promet povečal, odkar je minister. O tej dvojni morali govorim. Menda celo iščejo nekoga, ki mu bodo rekli, da bo dobil nižjo kazen, če »namoči« Jankovića. Govori se, da so tako naredili pri Mimoviću.

Sicer pa sem prepričan, da sem edini politik v Sloveniji, ki je od NPU prejel pošto, naj povem, kje sem bil določenega dne pred dvema letoma med 15. in 16. uro, ne da bi napisali, za kakšen postopek gre, česa me dolžijo. Gospoda Majheniča in ministrico za notranje zadeve sem vprašal, ali so podobno vprašanje kdaj postavili še komu v tej državi. Do danes ni bilo odgovora. Doslej je bilo vseh sedem sodb rešenih v mojo korist, obravnavajo me še v šestih predkazenskih postopkih: trije so povezani s Stožicami, drugi se nanašajo na prodajo delnic Mercatorja, na donacije, ki jih je prejel Ljubljanski grad, in zahtevo po spolnih uslugah v zameno za službo. Vse postopke vodi Blanka Žgajnar, očitno moja osebna tožilka. Poglejmo, denimo, očitke v primeru prodaje delnic Mercatorja iz leta 2014. To je tipičen primer pritiska. Prepričan sem, da bom tudi v tem postopku prej ali slej dobil.

Nekdanji predsednik KPK Goran Klemenčič, Uroš Grošelj s Fursa, ki je v službi že napredoval, Darko Majhenič, direktor NPU, in Blanka Žgajnar, vrhovna državna tožilka, to je družba, ki me poskuša obsoditi v javnosti, strokovnost jih ne zanima. Na koncu se bo vse razjasnilo. Dejstvo je, da skromno živim in nimam velikih potreb. Kaj pa potrebujem? Golovec in trenirko.

Ampak ravno zaradi vaše medijske podobe vas javnost pretežno dojema kot nekoga, ki razkošno živi.

Kar je narobe. Moj dopust traja pet dni na leto. Ne maram potovati, nikoli nisem počitnikoval na jahti. Vse se bo enkrat povrnilo in pravica bo zmagala. Je pa hudo, ker pritiskajo na mojo družino in sodelavce. Kar zadeva slednje, jim to otežuje dobro delo. Ali ni nenavadno, da v desetih letih pri javnih naročilih skoraj ni bilo pritožb na izbor izvajalca. Pogajanja pri nas potekajo zelo transparentno. Kljub vsemu je paradoks, da, denimo, Uroša Rotnika preganjajo, ker je zvišal ceno pri Tešu 6, mene pa, ker sem jo v dobro mesta s pogajanji znižal. Pa povejte mi, kakšno sporočilo javnosti je to! Pomagal sem, da je Ljubljanski grad dobil donacijo, in zato sem koruptiven. Toda Ljubljanski grad bo ostal tudi, ko bom odšel s te pozicije.

Tožilstvo preganja Janeza Janšo, da je nezakonito pridobil 400.000 evrov premoženja. Je tudi to znak, da vstopamo v predvolilno ozračje?

Janeza Janše ne bom komentiral. Mislim, da je sodišče edini kraj, kjer lahko dosežeš pravico. Ampak v sodni dvorani, ne pred sodiščem. Največja krivica mi je bila storjena takrat, ko me je KPK dala v isti čoln z Janšo, pri čemer je sam v javnosti rekel, da sem kolateralna žrtev. Tudi novi predsednik KPK Boris Štefanec je javno izjavil, da je vir premoženja pri meni znan. Je pa neverjetno, da imamo še vedno nekatere medije in prepričane vernike, ki vzrok za vse težave vidijo v Murglah. Zelo dolgo poznam gospoda Milana Kučana, ampak če on še vedno odloča v tej državi, potem ne govorimo o isti državi. Ima svoje mnenje, ima pozicijo med ljudmi, ga spoštujejo, ampak tole zdaj, češ da Murgle mahajo z repom in podobno ... Pa dajte no mir!

Je Slovenija žrtev politike, klanov, omrežij?

Zadnjih dvajset let sem na vodilnih položajih, prej v največjem podjetju, zdaj v največji lokalni skupnosti. Rad bi videl koga, da pride in reče, da sem v Mercatorju v zameno za protiuslugo naročil, da moramo dati točno določen proizvod na police, ali pa na zdajšnji poziciji, denimo, da moramo vzeti točno določen beton. Pa naj se najde nekdo, ki bo rekel, da je točno določen klan dobil določen posel. Razumem ponudnike, da se borijo za posel. Zagotavljam vam, da ne v Mercatorju ne v Mestni občini Ljubljana ni nobenih tet ali stricev v ozadju. Nobenih klanov. Očitno vedo, da nisem poslušen.

Gospodarski kazalniki za Slovenijo so dobri, toda pri nekaterih stvareh smo globoko zabredli. Kadrovanje na državni ravni je postalo navadno trgovanje, pri čemer so kompetence in sposobnosti v drugem planu.

Najprej, naši kazalniki so dobri predvsem zaradi dobrih podjetij. Sicer pa trdim, da bi program Pozitivne Slovenije, ki smo ga predstavili leta 2011, postavil Slovenijo v vrh Evrope – sploh v tem zahtevnem obdobju –, tako da bi lahko bili laboratorij za Evropo. Imamo dva milijona pridnih, izobraženih in delovnih ljudi. Kar pa se kadrovanja tiče, bi prav rad videl, kako nekdo misli, da bi bil lahko direktor na Molu brez soglasja župana. Kajti, če bo karkoli narobe, nihče ne bo klical nadzornega sveta, ampak mene.

Če bi bili predsednik vlade – bi razmišljali enako?

Enako. Saj je isto. Kdo pa verjame, da SDH postavi direktorja neodvisno in brez dogovorov? Tragedija je to, da trgujejo med seboj, češ, ti imaš direktorja, jaz bom dal pa pomočnika direktorja. To je katastrofa. SDH je neki paravan za te igre. Ampak to je smešno. Nekdo mora prevzeti odgovornost. Kdo pa je najvišji organ v podjetju? Skupščina. Če je lastnik država, je vlada skupščina in v imenu vlade SDH. Skupščina postavi nadzorni svet. Logično je, da boš postavil nadzorni svet, ki mu zaupaš.

Veliko jih s prstom kaže na šefa Modre zavarovalnice in združenja nadzornikov Boruta Jamnika, češ da s svojim omrežjem pretkano obvladuje tok kapitala v državi. Ga poznate osebno, je po vašem res tako vpliven?

Borut Jamnik je bil lani enkrat pri meni. Ne vem, kako je drugje, ampak pri nas nima vpliva. Sem pa povedal, da je to, kar se je zgodilo s Savo Re, tipičen primer napačnega vodenja nadzornega sveta. Predsednik nadzornega sveta je potem, ko je zamenjal predsednika uprave, odstopil, ker ni izpolnjeval pogojev za delo v nadzornem svetu. Pred tem je odstavil direktorja, ki je imel dobre rezultate, direktorja, ki je bil zelo previden, za moj okus celo preveč konservativen. O njem bi res težko rekli, da hodi po meji. Odstavili so direktorja na podlagi podatkov, ki so bili milo rečeno prirejeni za odstranitev. Nadzorni svet mora podpirati direktorja, ki je dober. Dober pa je po dveh kriterijih: po rezultatu in odnosu s sodelavci.

Kar zadeva odstavitev Zvonka Ivanušiča in ravnanje nadzornega sveta, ostaja vprašanje, kdo bo odgovarjal, ko se bo zadeva razpletla na sodišču.

Upam, da bo nekoč nadzorni svet moral odgovarjati. Poznam to zgodbo in vem, kaj hoče Jamnik. Ampak spet se je pokazalo nekaj: da podjetje pade od znotraj. Ivanušiča so izdali najprej sodelavci, tisti, ki jih je celo sam vzel v upravo. Nekako bi še razumel, da je nekdo ambiciozen in si želi postati predsednik uprave, ampak ne za to ceno. Sicer pa je tam začasno, prišel bo nov predsednik uprave.

Izdaja dovoljenja Marku Jazbecu pri agenciji za zavarovalni nadzor nekam dolgo traja.

Da, dolgo traja, ampak je treba pogledati, zakaj. Poglejte greh v Luki Koper. Karkoli si kdo misli, Gašpar Gašpar Mišič je izredno ambiciozen in delaven. Za Luko Koper bi dal življenje, v njegovem času je imela dobre rezultate. Pa ga je nadzorni svet odstavil. Govori se, da hoče ta isti nadzorni svet spet odstaviti upravo. Delo nadzornikov in predsednice nadzornega sveta v Luki Koper je zelo dvomljivo.

Bi vi kot predsednik vlade presekali takšno prakso kadrovanja in delovanja?

Absolutno bi.

Še vedno mislite, da je državo mogoče voditi po enakih principih kot denimo mesto ali celo nekoč Mercator?

Vsekakor. Drugega ni. Vizija, strategija, konkretni cilji in izvedba.

S položaja predsednika vlade je vendarle težje obvladovati številne interese.

Zakaj? V čem je pa razlika? To debato sem pred leti imel z Borutom Pahorjem, ki me je vprašal: a ti bi se res vtaknil v vse stvari, češ, potem bi bil na meji zakona. Ampak oprostite, na meji zakona sem takrat, ko dopustim, da gre državno podjetje v stečaj, in ko dopustim, da gre 20.000 ljudi na cesto. Zakaj? Če je kriv direktor, mora odgovarjati, ni pa treba zato uničiti podjetja. Cilj vodenja Mercatorja ali vlade je isti. Razlika je samo v nekoliko drugačni zakonodaji, ki jo je treba upoštevati.

Če bi dobili še en mandat za sestavo vlade, bi zdaj najbrž ravnali drugače kot pred petimi leti.

Ne. Da bom zelo jasen: na pogajanjih, razen enkrat z Borutom Pahorjem, v bolnici, ko so ga že predlagali za predsednika državnega zbora, nikoli nisem bil sam. Vedno smo bili trije na eni in trije na drugi strani. In kaj so počeli takrat? Vsi trije, Pahor, Virant in Erjavec, so hoteli biti na mestu predsednika državnega zbora. To so postavljali kot pogoj za vstop v vlado. Ampak kakorkoli, če bi bil predsednik vlade leta 2012, bi bilo v tej državi danes drugače. Mnogo bolje, o tem sem trdno prepričan. Na vseh področjih. Nikoli nisem bil privrženec Janeza Drnovška, toda sodeč po anketah je bil edini, ki je vedno imel zveste privržence in jih ima še danes. Sledi Janez Janša, ki ima svoje vernike, nato pa vsi drugi predsedniki vlade, a pri ljudeh pozabljeni. Pahor je v tem smislu fenomen. V istem letu mu pade vlada, zamenjajo ga kot predsednika stranke in nato je izvoljen za predsednika republike. Sicer pa je bil menda velik krivec za to, da nisem sestavil vlade, nekdanji ameriški veleposlanik Mussomeli, ki se je sestajal z Gregorjem Virantom in Goranom Klemenčičem. On je tudi povedal, da ni ne zame ne za Janšo, ampak za Pahorja, ki sploh ni kandidiral.

Kaj je največja kvaliteta dobrega politika? Imamo v Sloveniji res dobrega pravega politika?

To je težko vprašanje.

Je Pahor dober politik, je Janša dober politik?

Treba se je postaviti v kožo tistega, ki ga voli. Zato pravim, da je težko vprašanje. Dober politik pa ni tisti, ki ustvarja sovraštvo. Ker se mu prej ali slej vrne. To, da pozivaš ljudi na ulico in jih podpihuješ, se ti vrne. To je, denimo, počel župan Maribora, ko je pozival ulico proti Ljubljani, pa se mu je ulica vrnila. Navsezadnje je tudi Janša padel zaradi ulice. Dober politik bo na koncu tisti, ki bo lahko pokazal dobre rezultate svojega dela. Tito je bil fenomen v tem, kako je balansiral med vzhodom in zahodom. Mladi ga zdaj ne poznajo več, vendar imajo večinoma dobro mnenje o njem. Dober politik bo tisti, ki bo imel priznanje ljudi. Konec zgodbe. Sam si pa ne znam predstavljati, da bi bil politik, ki ne bi šel med ljudi.

Kdaj na poti svoje kariere ste se prelevili iz gospodarstvenika v politika? Dolgo ste govorili, da ste v prvi vrsti gospodarstvenik.

Še vedno sem gospodarstvenik, ki deluje na področju politike. To je dejstvo. Še vedno enako mislim. Če vprašate moje dolgoletne sodelavce, ki so bili z menoj že v Mercatorju, ne verjamem, da bi rekli, da je zdaj kakšna razlika.

Morda ste trn v peti mnogim ravno zato, ker v politiko vnašate drugačne vzorce obnašanja, delovanja in vodenja.

Najverjetneje. Ravno za to gre. Za menoj in mojimi sodelavci bo ostalo veliko dobrega. Nikoli nisem rekel niti besede čez svoje predhodnike. Njihov čas je mimo. Nikoli nisem rekel nič čez Živka Preglja v Mercatorju. Zakaj pa? Če ne morem pohvaliti, sem raje tiho. Na koncu bodo govorili rezultati. V vseh teh letih smo, denimo, imeli veliko dobrih ministrov, toda potrebovali bi nekoga, ki bi stal za njimi. Pri nas je drugače, sodelavci imajo mojo zaščito. Nihče nam tega ne more odvzeti. Nobena opozicijska stranka. Pravzaprav je hujše moje sito kot vsako zatem. Trenutno je v Molu 60 vodilnih. In če me zdaj vprašate, ne vidim nobenega za zamenjavo. Pa tudi v preteklosti jih nisem veliko zamenjal.

Zdaj je že skoraj mantra, da vi za prihodnje volitve ne potrebujete strank, pač pa stranke potrebujejo vas. Vem, da boste rekli, da je za vse ključne odločitve še prezgodaj. Ne sprašujem, koga boste podprli, ampak zakaj bi si nekdo zaslužil vašo podporo?

Trditev, ki ste jo navedli, ni mantra, ampak fakt. Zelo zanimivo je, da vse zanima isto. Čeprav sem zelo razumski človek, se vedno odločam po intuiciji. Glede volitev za zdaj še ničesar ne čutim, je prezgodaj. Star sem 64 let in prihodnje leto bom izpolnjeval vse pogoje za upokojitev. Drugo, kar je pomembno, so postopki na sodišču, ki bi jih rad razčistil. Tretjič, vse je odvisno od dogovora s sodelavci in družino. Ker so zaradi dogajanja okoli ovadb veliko hudega pretrpeli. Sicer pa v svojem delu še vedno zelo uživam in na delovnem mestu se počutim, kot bi bil na dopustu. Kdo si torej zasluži podporo? Volil in podpiral bom levico, to je jasno izhodišče. Ne bom pa podpiral nobenega, ki razdvaja ljudi, ki uči o sovraštvu in nasilju, ki jih deli na vernike in nevernike, po barvi kože, ki se mačehovsko obnaša do gospodarstva. Sam bom že vedel, kdo je dober za vodenje podjetja ali države. Predvsem pa ne bom podprl nikogar, ki škoduje Ljubljani. Ker to je zadnja leta očitno zelo popularno: vzeti denar Ljubljani in ga dati drugim občinam.

Pa vi vidite na levici osebo, ki bi bila operativno, izvedbeno sposobna voditi državo, če to niste vi?

Tega vprašanja ni bilo. Nisem ga slišal. Gremo dalje.

Bi bilo preveč preprosto sklepati, da če greste na volitve, zmagate, ker je Ljubljana vaš teritorij, v Ljubljani pa se volitve dobijo ali izgubijo?

Tako je bilo vedno doslej. Janša je leta 2008 zaradi Ljubljane izgubil in takrat je rekel, da je žalostno, ker je Ljubljana premagala vso preostalo Slovenijo.

Bo zdaj še slabše, glede na vašo trditev, da bo SDS v Ljubljani dobila še manj?

Garantirano. Sicer pa je prezgodaj za to, kar me sprašujete. Zakaj bi se sploh zdaj s tem ukvarjal?

Morda vi ne, javnost in politika pa se veliko ukvarjata s tem.

Zaradi medijev se ne bom sekiral. Očitno so tudi sicer mnogi nervozni. Skrbi jih, kako se bom odločil. Vedno bolj sem prepričan, da ljudje ne bodo več volili nekoga na podlagi tega, kakšen je videti ali kako lepo govori. Volili bodo tistega, ki bo pokazal rezultate svojega dela in kateremu bodo verjeli, da bo obljubljeno uresničil. Miro Cerar mora uresničiti dva pogoja, da se bo lahko izkazal na volitvah: drugi tir in zdravstvena reforma.

Kako pa vaši kolegi župani evropskih mest vidijo dogajanje v Ljubljani? Turistom se Ljubljana sicer zdi nadvse lepa, tudi številnim meščanom, ampak župani merijo z drugačnimi vatli. Vas kdaj kritizirajo?

Sem del kolegija županov glavnih mest EU in zanimivo je, da razen za dunajskega župana, ki je socialdemokrat, za nobenega drugega ne vem, kam politično spada. Pravzaprav pa Ljubljano velikokrat predstavljajo kot zgled in se prihajajo k nam tudi učit dobrih praks. Nazadnje, ko smo imeli v Ljubljani dneve Dunaja, je njihov predstavnik rekel, da bo svojemu mestnemu svetu poročal o pogumu vodstva Ljubljane. Tako da zelo visoko kotiramo. Visoko nas cenijo tudi v krajih nekdanje Jugoslavije. Banjaluka je šla, denimo, celo tako daleč, da so želeli, da bi bil prof. Koželj njihov glavni urbanist.

Deset let, 1700 projektov. Tako trdi vaša statistika. Če je komu všeč ali ne, dejstvo je, da je Ljubljana zelo drugačna kot pred desetletjem. A kdor dela, tudi greši. Znate dovolj samokritično oceniti napake?

Absolutno. Je pa tako: za nazaj ocenjevati je zelo preprosto. Smo pa vpeljali neki sistem: pri cestah je, denimo, pravilo, če je komu všeč ali ne, da šest mesecev po uvedbi spremembe počakamo in preverimo, kakšen bo rezultat. Ker če posamezniki na pamet govorijo, da je nekaj dobro ali slabo, to še ni dovolj. Enako pravilo velja pri avtobusnih progah. Ko ugotovimo, da nekaj ne deluje, kot bi moralo, zadevo spremenimo. Velikokrat gremo na ulico skupaj s krajani in stvari popravimo tako, da funkcionirajo.

V mestu imate odprtih vrsto projektov. Kateri bodo do izteka tega mandata zagotovo končani?

Vsi, ki se izvajajo, in teh je sto. Šli smo celo še dlje. Naročili smo izdelavo ankete, v kateri smo napisali 15 ključnih projektov za letošnje in prihodnje leto in naj vsak meščan izbere tri. Drugo vprašanje je bilo, kaj bi še morali narediti poleg teh petnajstih projektov. Izbrali smo projekte, kot so Cukrarna, Rog, prenova glavne tržnice, zgraditev kanalizacije po vsej Ljubljani. Za dokončanje kanalizacije potrebujemo tri leta. Letos in drugo leto bo v prenovi dvesto cest. Zelo si želim, da bi prišla v Ljubljano velika blagovna znamka, da bi postavili novo Silicijevo dolino … Veseli me, da bo Ikea prihodnje leto odprta. Nedvomno se bo začelo premikati pri Kolizeju, Šumiju in trgovskem centru Stožice. Mislim, da ga bo kupil Izet Rastoder in tako naredil posel življenja. S tem bo lahko zaslužil toliko, kot v petih letih nima dobička z bananami. In prav je tako, ker je imel pogum. Potem so tu novi Spar v Šiški, projekt Emonika, hotel Intercontinental. Mercator bo potreboval nov logistični center, ne glede na to, kdo bo lastnik. Te zasebne investicije so vredne 650 milijonov evrov. Pravkar odpiramo prenovljeno Švicarijo in nov center za odbojko na mivki. Upam, da se bo začel graditi tudi Plečnikov stadion in da bomo letos nadaljevali projekt Cukrarne.

Agrokorju, pravijo, niti bog ne more več pomagati, z njim se ukvarjajo vsi od Ljubljane do Beograda in še dlje. Kaj pa Mercator – bi se morali iz te izkušnje kaj naučiti? Bi moral nazaj v domače roke? Kje vidite rešitev?

Ni res, da Agrokorju niti bog ne more več pomagati. Mercator pa ne more nazaj v slovenske roke, kajti doživel bo usodo Agrokorja. Vidim tri možnosti. Prva je, da gre vse skupaj v stečaj, kar je realno. Druga, da Agrokor razkosajo, kar se bo težko zgodilo, glede na zakon, sprejet na Hrvaškem, ki bo po moji oceni še predmet spora na sodiščih v EU. In tretja, ki je edina razvojno prava, da Agrokor ostane celovit, takšen kot je, z novo lastniško strukturo. V tem vidim izziv in mislim, da sem eden redkih, ki to lahko naredi. Agrokor je sistemsko dobro postavljen, dolžan je šest milijard evrov. Nekatere banke imajo hipoteke, nekatere ne, dobavitelji pa nimajo nič. In potem rečejo banke: vi boste odpisali 70 odstotkov terjatev. Edina rešitev je torej, da vsi upniki pretvorijo 50 odstotkov teh šest milijard terjatev v kapital. Se pravi, če bo podjetje šlo navzgor, bodo zaslužili, če bo šlo v stečaj, bodo zgubili. Banke za preostali dve milijardi kredita znižajo obrestno mero na dva odstotka in s tem je finančna situacija rešena. Potem pa mora nekdo vse to povezati in narediti uspešno zgodbo, kot je bila nekoč v Mercatorju.

Verjamete, da je drugi tir mogoče zgraditi za 800 milijonov evrov?

Da. Realna cena z davkom je milijarda evrov. Prepričan sem, da mora biti dvotirna železnica. Sicer pa je vsa ta razprava o referendumih brez smisla. Predstavnike civilne iniciative in lokalne skupnosti Koper bi preprosto vključil v komisije za razpis. Da, mora biti drugi tir, o tem ni dileme. Prav na tej točki sva se razšla z Alenko Bratušek, ker je pozabila na program Pozitivne Slovenije: na drugi tir in tretjo razvojno os. Če bi bil predsednik vlade, bi se že peljali v Belo krajino in na Koroško po novi razvojni osi. Drugi tir pa bi bil v funkciji. Drugi tir in tretjo razvojno os preprosto moramo imeti.

Kako premožen je danes župan Ljubljane?

Moja plača je 2800 evrov neto. Imam štirideset let delovne dobe, polovico hiše, parcelo in avto, star 13 let. Za moje življenje to zadostuje. Javno izjavljam, da če kdo pride z dokumentom, da imam poleg hiše še zemljo nekje drugje v Ljubljani ali da imam milijone na računih na Cipru ali v Liechtensteinu, bom vse podaril. Naj pridejo s kamerami. Nobenih računov nimam v tujini.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.