Paradoks debelosti: Kdo je pravzaprav debel?
Generacije debelih prihajajo v obdobje staranja z vsemi odvečnimi kilogrami, ki so si jih nabrali v življenju, in dodanimi ter posledičnimi zdravstvenimi težavami.
Ali naj (pre)debelega starostnika spodbujamo k hujšanju ali ne? Pristop k obravnavi debelega starostnika se namreč razlikuje od obravnave debelosti mladega zdravega človeka. Stroka išče odgovore, v dobro seniorjev. Debelost je kronična bolezen, ki prizadene populacijo v vseh starostnih obdobjih.
Slovenija je država, v kateri se delež starostnikov s to bolezensko motnjo prehranjenosti veča, po podatkih raziskave NIJZ je med odraslo populacijo Slovencev največji delež čezmerno hranjenih v starostnem obdobju od 65 do 74 let in debelih v starostnem obdobju od 55 do 64 let.
Kdo je pravzaprav debel?
Vsi vemo, kako se s številkami opredeli debelost. Previsok indeks telesne mase ali ITM. Pri starostnikih je ITM mogoče še bolj poveden kot pri mlajših, vendar se moramo kljub vsemu zavedati njegovih omejitev. Čeprav vemo, da ITM proti 60. letu najpogosteje res ni visok zaradi mišične mase, kot se zna zgoditi pri mišičastih mladcih, je bistveno razumevanje, da ITM sam po sebi ne upošteva strukture telesa.
Meritev sestave telesa nam namreč posreduje podatke, s katerimi lahko ocenimo zdravje posameznika. Med nujne podatke pri uravnavanju telesne mase spada ocena puste ali funkcionalne mase. Ocena količine puste mase pa posreduje odslikavo delovanja presnove in našega telesa. Še več, če želimo opredeliti resnost bolezni, v tem primeru debelosti, je treba vedeti, kakšnega sovražnika oziroma količino maščevja napadamo. In določiti ciljne vrednosti, h katerim je usmerjeno zdravljenje debelosti pri starostnikih.
Hujšanje ali regulacija telesne mase
Generacije debelih prihajajo v obdobje staranja z vsemi odvečnimi kilogrami, ki so si jih nabrali v življenju, in dodanimi ter posledičnimi zdravstvenimi težavami. Nabiranje kilogramov gre z roko v roki z neustreznimi prehranskimi in gibalnimi navadami ter fiziološkimi spremembami, ki so povezane s staranjem organizma. Ni treba, da je nekdo debel po kriterijih ITM, primarna sarkopenija (propadanje mišične mase) ga bo zaradi propadanja puste mase ob neaktivnosti in/ali dietah lahko pripeljala v presnovne poti debelosti že v območjih ITM, ki sicer bivakirajo v območju tako imenovanega zdravega ITM.
Ja, bolezenska debelost pri starostnikih se razkošno kaže v številnih bolezenskih stanjih, ki ji s premočrtnim pristopom »Shujšaj!« lahko močno poslabšamo. Zato je tudi na površje raziskav, kakšen naj bi bil idealen ITM pri starostnikih, priplaval koncept »paradoksa debelosti«.
Paradoks debelosti
Da za starostnika zdrav ITM za odrasle ni najboljši za zdravje, vemo že kar nekaj časa. Tudi če ne poznamo ozadja, se da razložiti to tako, da je nekaj »zaloge« v starosti verjetno res dobro. Ob tem se redkokdo vpraša, kakšne so te zaloge, še manj pa jih izmeri. Ravno meritev in poznavanje patofiziologije stresne presnove pa sta potrebna za razumevanje, da se tveganje za povečano umrljivost starejših začne povečevati šele pri ITM nad 30 kg/m2. Ne pa, ko starostnik »prestopi« uradno mejo čezmerne telesne teže za zdrave odrasle, to je 25 kg/m2, ali nekoliko omiljeno različico 27 kg/m2 v starosti.
Smer je podobna kot pri mlajših, kroničnih bolnikih, zato se pristop k obravnavi debelega starostnika razlikuje od obravnave debelosti mladega zdravega človeka. Ob nepravilnem pristopu k znižanju telesne teže pri starejših se delež funkcionalne mase še dodatno zmanjša, kar ob prisotnosti še drugih kroničnih bolezni tudi pospeši razgraditvene procese in lahko še dodatno ogroža zdravje starostnika.
Ob vseh teh izhodiščih se seveda začne pojavljati vprašanje, kako lahko sploh pomagamo starostniku, ki je pretežak in ima zato dodatne zdravstvene težave. Pa niso problem samo zdravstvene težave. Še večji problem je marsikdaj občutek nezadovoljstva s samim sabo zaradi kritik okolice in občutka, da so se ujeli v past maščevja, ki ga niso sposobni obvladati. Naloga zdravljenja debelosti je na starost torej še težja.
