Hyundai ioniq 1.6 GDI priključni hibrid

Trilogija je končana. Ioniq je na slovenskih cestah še v tretji alternativni izvedbi, po običajnem hibridu in električnem modelu lahko zdaj izberete še priključni hibrid. Glavna prednost je nekaj deset kilometrov vožnje samo v električnem načinu, a tudi kot celota je tretji ioniq trenutno ena najboljših alternativnih izbir. S svojo učinkovitostjo spominja na opel ampero.

Že pri prvem, hibridnem ioniqu smo ugotavljali, da so se oblikovalci bolj ali manj opazno zgledovali po alfi in omegi alternative, toyoti priusu. Zelo podobno lahko zapišem tudi zdaj. Oblikovno se priključnohibridni ioniq komaj kaj razlikuje od običajnega hibrida, je pa izgubil kar opazen del prtljažnega prostora, poleg tega je razpoložljivih 341 litrov precej plitkih, a še vedno bolj uporabnih kot pri priusu plug-in hibridu.



No, glavna sprememba je tehnična. Priključni hibrid ima baterijski sklop z 8,9 kWh, ki mu omogoča tisto, kar vozniku zariše nasmeh na ustnice. S polnim akumulatorjem (v domači garaži ga boste napolnili v treh urah in pol) se je namreč mogoče samo na električni pogon (privzeta nastavitev, mogoče je izbrati še hibridno možnost) zapeljati več kot 50 km daleč. Razdalja je odvisna od hitrosti vožnje in konfiguracije, a v resnici ioniq tudi na avtocesti ne bo prav kmalu ostal brez električnega »goriva«, pri čemer si bo med konkretnejšim pospeševanjem pomagal tudi z 1,6-litrskim bencinskim motorjem. Za prenos moči skrbi šeststopenjski robotizirani menjalnik z dvema sklopkama, ki večinoma prestavlja nezaznavno, a včasih vendarle povzroči več hrupa, ko med vožnjo po avtocesti navkreber prestavi v peto prestavo.
 

Ne pretirava s sodobnimi izumi

Bencinski motor dobi večjo vlogo, ko se zaloga energije v bateriji zmanjša pod 10 odstotkov. Priključni hibrid takrat postane običajni hibrid. In to zelo učinkovit! Dejstva in številke govorijo sama zase, pri tem pa je treba upoštevati, da smo avtomobil testirali v najbolj ugodnih razmerah (toplo, a ne vroče vreme). Po avtocesti boste v golem hibridnem načinu odvisno od načina vožnje porabili od tri do štiri litre bencina na 100 km, povprečna poraba med testom (avtomobil smo polnili vsako noč in čez dan naredili kar lepo število kilometrov) pa je komaj presegla 2 l/100 km. Po mestu se nam je uspelo voziti skoraj brez porabe bencina, je pa res, da ga je v hladnejših jutrih skozi motor stekel kakšen deciliter, dokler se sistem ni ogrel.



Ioniq kot priključni hibrid in z opremo, kakršno je imel testni avtomobil, ne pretirava s sodobnimi izumi, a pri varnosti ne varčuje, med drugim zna prav zgledno sam peljati med črtami po avtocesti. Upravljanje je preprosto, morda bi kdo celo rekel konzervativno, a to pogrešamo pri marsikaterem modelu, polnem digitalnih novotarij. Pohvalim delujočo povezavo z brezžičnim omrežjem in se čudim, zakaj v Sloveniji TomTomove prometne informacije niso na voljo. Glede na obliko je nekako logično, da ioniq ni najbolj pregleden, zadnja kamera bi lahko imela širši kot, ki pa ga je v testnem avtomobilu vsaj deloma nadomestilo dobro delujoče opozorilo na prečni promet.



Med vožnjo je udoben in konkretno leži na cesti – tehta skoraj natančno poldrugo tono. Razen morebitnih zadreg s prtljago je ioniq več kot primeren za prevoz štirih odraslih, na zadnji klopi je dovolj prostora tudi za dolgonoge.
 

Zakaj sem v uvodu omenil ampero?

Ker po njej, pa je tega že nekaj let, na trgu ni bilo tako preprostega in učinkovitega ter uporabnega priključnega hibrida v tem cenovnem razredu. Želel bi si, da bi bilo takšnih na cestah veliko več ...