Bulimijo sem premagala

Anjo Baš danes poznamo kot privlačno in prodorno mlado glasbenico. Malokdo pa ve, da je za njo večletna agonija v boju z bulimijo. Preziranje svojega telesa in lastne biti, obsesivno prenajedanje, bruhanje, stradanje in samopoškodovanje. A ljubezen do glasbe je bila k sreči močnejša od ostrih krempljev bolezni. Že kot najstnica je prejemala nagrade na glasbenih tekmovanjih in festivalih, pela in ustvarjala je v različnih zasedbah. Pred kratkim pa so se ji uresničile sanje; izdala je svojo prvo avtorsko zgoščenko, ki zrcali tudi njene temne sledi; te pa so postale vir njene moči in navdiha. Še več pa je pogumno in iskreno opisala v ganljivi avtobiografiji Lačna življenja, ki je izšla pred nekaj dnevi.

Česa ste bili lačni ob koncu osnovne šole, ko vas je čustvena stiska pahnila v motnje hranjenja?

Predvsem ljubezni, potrditve. Da bi me končno kdo opazil in mi rekel, da sem čisto v redu in dovolj dobra taka, kot sem. Že v osnovni šoli sem bila drugačna. Moja oblačila so bila lepa, a včasih iz druge roke. Uporabljala sem barvice, dokler se jih je še dalo šiliti, sošolke pa so imele vsako leto nove. Po obrazu imam pegice, ki so jih otroci zamenjevali za mozolje in se mi posmehovali. Zbadali so me z recimo »Baška debela«, pa sem bila kvečjemu okrogla. Če bi bila kot otrok trdnejša, bi z vsem tem zlahka opravila. Tako pa sem bila porcelanasto dete, krhko in lomljivo. Poleg tega smo z družino živeli pri očetovih starših. Njegova mama je bila sicer ljubeča, a v svoji trdni želji, da bi mami »pomagala« pri moji vzgoji, preveč vsiljiva, preveč stroga, preveč omejujoča. Name je kljub najboljšim namenom imela zelo negativen vpliv. Nisem ji smela ugovarjati, zato si kasneje tudi sošolcem v šoli nisem upala postaviti po robu. Lahko bi rekla, da je bila bulimija splet nesrečnih okoliščin, ki so me naredile ranljivo in zaradi katerih sem se ob koncu osnovne šole zlomila.

Zdaj je že sedem let, odkar ste zadnjič izbruhali hrano, dve leti in pol pa ste povsem ozdravljeni. Kaj danes menite, da ste s telesom želeli sporočiti bližnjim?

Bulimija je bila pri meni bolezen nadzora, pogojena z občutkom, ki me je spremljal od otroštva, da življenjske okoliščine niso v mojih rokah, da mi gre vse narobe. Kar koli sem naredila, se je končalo z dramo, nikakor mi ni uspelo najti toliko prijateljev, kot sem želela, vedno sem bila izobčenka. Zato sem postajala vse bolj žalostna, osamljena in zagrenjena. A tem občutkom v otroštvu ne znaš dati imena, zato jih potlačiš in upaš, da bodo izginili. Res so izginili, ko pa so se vrnili v začetku srednje šole, so name padli s takšno težo, da sem skorajda čez noč zbolela. Bruhanje je postalo način nadziranja lastnega življenja in navzven nadzor lastne teže.

Je bil to neke vrste protest? Ste s telesom sporočali, česar si niste upali in smeli z besedami?

Verjetno, saj sem bila v srednji šoli upornica brez primere. A uporništvo je prišlo veliko prepozno in je doletelo napačne ljudi. Ko sem to sprevidela, sem se še bolj sovražila. To je bil začarani krog jeze, ker se v preteklosti nisem postavila zase, besa, ki sem ga stresala na mamo, temu pa so sledili občutki krivde in prerasli v ponovno jezo. Tako sem bila v vse hujši stiski.

Vso zgodovino je (bilo) žensko telo bojno polje in objekt nadzora. Zaradi sadistične narave kapitalizma in imperativov po popolnosti ženskega telesa je v našem času in prostoru to še toliko bolj izrazito, čeprav pogosto prikrito. Kako se je to pri vas začelo izražati z motnjami hranjenja?

Na začetku sem se poskušala držati diete, in ko nisem več zdržala, sem se prenajedala in potem na silo bruhala. Izmenjavala so se obdobja, ko sem nekaj dni stradala in se nato vdala želji po hrani, vase stlačila za dva normalna obroka hrane ter vse izbruhala. V najhujšem obdobju sem to naredila tudi več kot petkrat dnevno, kar je bilo tako za telo kot um izjemen napor. Bila sem izžeta, oropana vse življenjske energije in volje do življenja. Moj svet se je vrtel le okoli hrane in straniščne školjke. Po bruhanju sem imela vsakič hujšega moralnega mačka, žal mi je bilo hrane, nisem vedela, zakaj moram pravzaprav to početi in kako – če sploh – naj preneham.

Pravite, da ste nekako izbruhali svoja čustva.

S hrano sem tlačila žalost, jezo, občutke krivde, občutek, da nisem dovolj dobra in da nikamor ne pripadam. Potem pa sem se (simbolično) z bruhanjem poskušala hrane in čustev znebiti. Ironično je ta postopek, ki sem ga jemala za osvobajajočega, povzročal še hujšo stisko. A je tako zasvojljiv, da se mu nisem mogla in znala odpovedati. In ker sem končno imela občutek, da vsaj nekaj v življenju nadziram, nisem vedela, zakaj bi se temu sploh odpovedala. To je trajalo, vse dokler nisem ostala samo še senca same sebe. V zadnjih dneh pred odločitvijo, da imam dovolj, sem bila v grozljivem stanju: bruhala sem kri, izpadali so mi šopi las, pri vsakem naporu se mi je stemnilo pred očmi in noge so popustile, da sem se nemalokrat sesedla. Imela sem vsakodnevne napade panike in tesnobe. To je bila najnižja točka mojega življenja.

Pravzaprav ste bili odvisni.

Ja, motnje hranjenja so oblika odvisnosti. Z eno bistveno razliko: pri odvisnosti od recimo kokaina se pač distanciraš od prepovedane substance – se ji odpoveš. Od hrane pa se ne moreš distancirati, ker jo nujno potrebuješ za življenje. Tako moraš na novo vzpostaviti odnos do nje, se naučiti normalnega hranjenja.

Kdaj so starši opazili, kaj se z vami dogaja, in kakšna je bila njihova reakcija?

Mama je dolgo slutila, da se nekaj dogaja, saj sem postajala čedalje bolj razdražljiva, zaprta vase in hudo arogantna z izbruhi besa. Po devetih mesecih je po naključju izvedela, kaj počnem. Pokazala je ogromno razumevanja in mi ponudila pomoč, a sem jo še dolgo zavračala. Končno sem se strinjala tudi z obiskom psihiatrinje; bila je topla in razumevajoča. Obisk psihiatrinje je bil zame močan tabu, saj me je bilo strah, kaj si bo o meni mislila okolica. Zdaj pa na to gledam kot na obisk pri katerem koli zdravniku; če potrebuješ pomoč, je to znak, da si pač človek.

Vse skupaj je šlo tako daleč, da ste se zaradi sovraštva do svojega telesa in slabe samopodobe samopoškodovali.

Da. Dobra dva meseca sem bila hospitalizirana na Centru za mentalno zdravje na enoti za adolescente, a sem to izkoristila za še bolj drastično hujšanje. Ko sem se vrnila domov, so bili starši šokirani in razočarani nad mojim stanjem. Na silo sem se odločila, da bom normalno jedla, odpovedala sem se celo tehtanju. A nisem imela nikakršnega občutka, kdaj sem sita, zato sem tlačila vase enake količine hrane kot prej, le da nisem bruhala. To je v meni povzročalo takšno paniko, da sem se kar tresla. Po enem mesecu nisem več zdržala in stopila na tehtnico. Ko je pokazala dva kilograma več, se mi je milo rečeno zmešalo. Na oči mi je padla tema, dušilo me je od nemoči in takrat sem kot v transu zgrabila očetovo britvico in si porezala levo zapestje. Danes, ko gledam te brazgotine, komaj verjamem, da sem si to naredila sama.

Kdaj ste ugotovili, da ste vendarle lačni življenja in ljubezni, in ne hrane, ter da želite stopiti s te peklenske gugalnice, kot zasvojenost imenuje dr. Sanja Rozman?

Pravzaprav čez noč. Spominjam se dneva, ko sem se odločila vaditi petje. Moje telo je bilo tako obnemoglo, da nisem mogla več peti. Postala sem zadihana, ob višjih tonih se mi je vrtelo, glas se mi je tresel. Bil je popolnoma šibak in raskav. Grozno sem se zbala, da bom ostala brez njega. Tedaj me je prešinilo, da ne bom mogla hkrati peti in imeti bulimije. Če je takrat obstajala ena sama stvar, zaradi katere bi si želela živeti, potem je bilo to petje. Glasba, ustvarjanje. In takrat sem se prvič vprašala, ali si zares želim odvzeti edino stvar, ki me osrečuje. In zakaj? Zato, da bi bila lahko videti kot okostnjak, poleg tega pa bi bila še nesrečna? Odgovor je bil jasen, odločen »ne«. Terjalo je ogromno dela na sebi, odločenosti, trdne volje in nepopuščanja lastnim izgovorom. A s pomočjo staršev, psihiatrinje in predvsem lastne neomajne volje mi je uspelo. Končno lahko rečem, da se imam rada z vsemi nepopolnostmi vred. Popolnost sem našla v napakicah, sprejemam svojo človeškost in sprejela sem svojo preteklost.

A pred sedmimi leti, ko ste nehali bruhati, ste ugotovili, da ste po svoje na začetku, da morate pobrskati po sebi in predelati vzroke, ki so vas pahnili v to stisko. Še vedno ste imeli namreč težave z izbruhi jeze in ljubosumja, napade tesnobe in panike ter depresijo.

Ja, takrat še nisem bila popolnoma ozdravljena, vzroke mi je uspelo ozavestiti šele pred dvema letoma in pol. Pri teh boleznih je bistveno delo na sebi. Noben psihiater, ki ti sicer lahko daje začetno podporo, se ne more namesto tebe odločiti, da boš razrešil svoje travme. In samo ti imaš moč, da odpustiš sebi in drugim, ki so te prizadeli. Samo ti se lahko odločiš, ali boš žrtev ali boš sprejel odgovornost za svoje življenje. Ključ se je poglobiti v svojo podzavest in poiskati vzroke, zaradi katerih si zbolel. Močno verjamem, da se negativna čustva, kot so zamere, jeza in krivda, tako kopičijo v nas, da zbolimo.

Pomoč ste našli tudi v pri nas nekoliko manj znani metodi EFT (tehnika doseganja čustvene svobode) oziroma tapkanju, ki kombinira modrost vzhodne medicine (akupunkture) z elementi zahodne psihoterapije.

S to metodo, ki jo uporabljam skoraj vsak dan, sem se znebila ljubosumja, jeze, tesnobe, občutka, da nisem dovolj dobra. Vsega, kar me je omejevalo. To je oblika psihološke akupresure, pri kateri s konicami prstov stimuliramo določene točke na telesnih meridianih. Med tapkanjem glasno identificiramo svojo težavo in tako odstranimo negativna čustva iz te težave. A spremembe ne pridejo čez noč – jaz sem tapkala pol leta, preden sem zares občutila spremembo. Občutek osvoboditve je bil neverjeten. Kot da so vsi moji temnejši spomini izgubili svojo težo, svoj čustveni naboj.

Kako danes gledate na hrano? Zakaj ste se odločili za veganstvo?

Obožujem jo. (smeh) Ljudje so me spraševali, ali se s tem prehranskim režimom ne omejujem, in na prvi pogled zveni smiselno. A mesa nikdar nisem marala, od mlečnih izdelkov pa sem imela dolga leta hudo vnetje črevesja, ki je takoj po odstranitvi mlečnih izdelkov iz prehrane izginilo. Tudi glede na znanstvene raziskave se je najbolj etično in zdravo prehranjevati s hrano, ki ne škoduje planetu ali drugim čutečim bitjem. Po njej nisi utrujen, počutje je fenomenalno. In ja, seveda obstajajo veganska pica, lazanja in druge dobrote, ki si jih brez slabe vesti privoščim. Tudi vse hranilne snovi lahko dobimo iz rastlinske prehrane, tako da razloga za skrb ni.

Zakaj in kdaj ste se odločili za ta pogumni korak, da napišete knjigo in javno spregovorite o svoji bolečini in o svoji največji zmagi doslej?

Med zdravljenjem sem iskala knjigo, v kateri bi kdo iz lastne izkušnje svetoval, kako naj si oboleli pomagamo. Našla nisem ničesar. Zato sem se odločila zapisati svojo izkušnjo, v pomoč in oporo tistim, ki svoje bitke še bijejo. Trdno verjamem, da knjiga lahko pomaga vsakemu, ki se je kdaj soočal s prepričanjem, da ni dovolj dober. Vsem, ki se soočajo z motnjami hranjenja, pa želim z njo pokazati, kako sem se sama pozdravila. Ni nujno, da bo pri vseh delovalo isto, a gotovo je vredno poskusiti.

Okruške vaše zgodbe je čutiti tudi v vašem avtorskem prvencu Punca iz tvoje ulice, ki ga krasijo čudovite slike izpod vaših prstov. Kakšni pa so načrti in želje za leto 2016?

Glasba je razlog, da sem danes živa, zato so načrti vedno povezani z njo. Želim si čim več koncertov s svojo skupino, s katero igramo mojo avtorsko glasbo. V pripravi so mini, zelo intimni kulturni dogodki, na katerih bom v svojo glasbo vpletla še zgodbo te knjige. Želim si biti čim več na terenu, se povezati s publiko in narediti nekaj dobrega za družbo. Velika želja pa je tudi pisati glasbo za druge izvajalce.

Vaša nekdaj največja sovražnica – bulimija je postala vaš navdih.

Včasih sem se bala, da bom z bulimijo večno zaznamovana. Danes pa trdno verjamem, da se vsako, še tako negativno izkušnjo da obrniti v svojo korist in se iz nje nekaj naučiti. Na neki točki sem si postavila izziv: ali zmorem na to bolezen gledati kot na svojo največjo učiteljico? Ali lahko iz nečesa tako destruktivnega nekaj ustvarim? In odgovor je bil da! Konec koncev, če ne bi doživela bulimije, danes ta knjiga ne bi bila napisana. Vsi smo na tem svetu z nekim namenom. Včasih je to težko videti, ker resnične vrednote radi postavljamo na stran. Radi se pomilujemo in druge krivimo za svojo nesrečo. Od nas je odvisno, ali se bomo znali zazreti navznoter in sprejeli odgovornost zase in za svojo srečo. Konec koncev je ljubezen do sebe le odločitev stran.