Zvezdana Mlakar: Deklice z ranami izbiramo ranjene fante

Pravljičarka je. Mnogo Slovencev je zraslo ob njenih zgodbah, ki jih je pred leti pripovedovala v oddaji Zvezdni prah. In še vedno jo cukajo za rokav, danes odrasli ljudje, in se ji kar milo stori. »Smo se zadnjič pogovarjali, zakaj imam rada mlade ljudi, gibljiv um, pogum, ki mu ni mar, kaj bodo rekli drugi,« zaupa igralka Zvezdana Mlakar. »Smejali so se mi, sin pa mi je rekel, da bo na mojem grobu pisalo 'Rada je imela mlade moške'. Zdelo se mi je neskončno duhovito, ker ta stavek zajema še drugo mojo resnico in je globlji, kot je videti, saj imam rada svoje sinove.« Če že živi, potem bi na tem svetu, za ta svet, po svojih močeh prispevala nekaj dobrega, pove. Piše knjigo o tem, kaj sploh je ljubezen. In odbira zrnje od plev. In tista njena malha dobrega je vedno bolj polna. Zvezdana. Tako živo ime.

Še vedno je zelo razširjeno prepričanje, da se največja umetnost rodi iz bolečine, da le trpljenje prinese spoznanje o tem, kaj je srčna, tista prava ljubezen. Je res treba najprej trpeti in nato od-trpeti, da bi bili srečni?

Ne. Ampak v tem prostoru smo vzgojeni v krščanskem duhu, kar pomeni, da nam je trpljenje zelo blizu, še bliže kot ljubezen. In kaj sploh je ljubezen? Premišljujem ... Dete joka. In ker joka, mama pride in ga potolaži. Je to ljubezen? Že kot otroke nas naučijo, da ljubezen pomeni dajanje – dam, daš. Ampak ni le to. Včasih se mi zgodi, ko preberem kaj lepega, ko gledam dobro predstavo, ko se me narava dotakne. To je stanje, ki je še najbolj podobno milini. Neskončno lep občutek, ko ti gredo mravljinci po telesu, in se zaveš vsega sebe. Je stanje, ko nič nočeš, a lahko vse daš. Ko se v tebi vse pretaka. Takšne ljubezni sploh ne poznamo! Znana nam je partnerska ljubezen, v kateri se nenehno zatikamo in stalno nekaj hočemo od drugega, ljubezen ves čas pogojujemo. A tako ne moremo priti do svojega vira. Že ko nas vzgajajo, nam, ko nam rečejo, da smo lepi, hočejo povedati, da smo lepi na zunaj. O notranji lepoti nihče ne govori. A ko zdaj jaz pomislim, ali je kdo lep, vedno dam v ospredje ta drugi pol, pol notranjosti. Zato so zame vsi mladi lepi, ker v sebi še nimajo prekinjene povezave. Ljubiti pomeni dajati, jemati, a brez pričakovanja. Znamo sploh tako živeti?

Ena od vaših gostij v oddaji Zvezdana je bila tudi zdravnica, kirurgija Nela Sršen, ki je napisala knjigo Rak na duši. Njena teza, ki se ji je v praksi potrdila, je, da obžalovanje in vračanje v preteklost pustita posledice na telesu. Pa vi, se kdaj bojite zase, se vračate h krivdi, obžalovanju? Je v vašem življenju kaj, kar bi vam lahko škodilo?

Kar nekaj stvari. Poskušam zavestno vplivati nanje, čakam pa na notranjo moč, zrelost, energijo, da bom lahko razlila svoje rane. Vse življenje sem se počutila kot žrtev. Ko pa je bilo najhuje, je ta občutek nenadoma izginil – in sem se začela boriti. Torej znam, če so okoliščine prave! A jaz ne bi bila rada odvisna od okoliščin; rada bi jih razumela in se učila, kot se učim potrpežljivosti in razumevanja na svojem vrtu! Vsako leto uspeva kakšna zelenjava bolje od druge, enkrat je suša, drugič ves čas dež. Vplivam, kolikor morem, v sožitju z naravo, na koncu pa se veselim vsakega krompirčka, vsake solatke, kot da je iz čistega zlata. Ali pa se od svojih živali učim, kako je živeti v trenutku.

Ko je moja lama rojevala in je šlo iz nje vse z maternico vred, sem kričala od njene bolečine, v njenih očeh pa sem videla nekaj, česar ne znam poimenovati: moč, sprejetje bolečine, vdanost in boj obenem, bil je kaos, novo življenje se je rojevalo, mladiček, okrvavljena lama, jaz na telefonu z veterinarjem in mama lama v neskončnem miru! Preživela je in me spomnila na vse cirkuse, ki sem jih doživljala zaradi občutka nemoči, ko sem bila bolna, tako ali drugače. Od živali bi se lahko učili.

Imate oddajo, v kateri se gostje izpovejo. Alenka Gotar je na piedestal postavljala ljubezen do svojega fanta, Rebeka Dremelj je potočila solze ... Se vam zdi, da smo Slovenci iskreni ljudje?

Mislim, da imamo preslabo mnenje o sebi. Zgodovina nas je zaznamovala, jasno. Imamo svoje posebnosti, a tudi fenomenalno dobre lastnosti. Ta oddaja je samo odsev časa. Živimo v obdobju, ko nam je vsem jasno, da denar ni edina sreča, a smo jih hkrati dobili po prstih; vse več je revnih ljudi. Mislim, da smo morda zaradi majhnosti celo še bolj odprti kot drugi narodi, hkrati pa jezni ljudje. Zdaj smo začeli izražati svoja čustva in to je prav. Tudi jaz se ne pretvarjam (več). V oddaji nisem novinarka, ki samo sprašuje, svoje zgodbe pa ne deli ... Jaz delim tudi svoje življenje, spoznanja in tudi to, se mi zdi, odpira srca gostov. Če si ona upa, zakaj si jaz ne bi?

Dolgo smo živeli v strahu, kaj bo rekel sosed. Mislim, da ta čas odhaja. Želimo si biti sproščeni in svobodni, upajmo si biti še človeški. V tem je, če mene vprašate, moje edino vodilo. Nič posebnega. Sem igralka, ustvarjalka in enosmerna komunikacija zame preprosto ni dovolj. Ko deliš, se dogajajo čudeži.

Zdaj ste samozavestna ženska. Je bilo vedno tako?

Ah, kje pa! Večino življenja sem si prizadevala za to, da bi me videli, imeli radi, da bi bila ljudem všeč. Hrepenela sem po ljubezni, vse bi dala zanjo. Vendarle sem zgodaj izgubila očeta in to me je zaznamovalo za vselej. Naredil je samomor in ta manko me je v odraščajoči dobi, v času, ko sem se oblikovala kot ženska, močno zapečatil.

Kaj se je dogajalo z vašim očetom?

Ko gledam nazaj, si mislim, da je bil najbrž depresiven, a takrat nismo o tem govorili, niti nismo vedeli, kako bi mu lahko pomagali, če sploh. Spomnim se, da je stal na oknu in nam večkrat grozil, da bo skočil. Mi pa smo vpili za njim in ga prosili, naj ostane, ga držali za noge. Bilo je kruto. In potem večino življenja »zapraviš« za to, da bo prišel nekdo in ti zapolnil to luknjo, ti rekel, da te ima rad, da si vredna, da si dovolj.

Kje je bila v času teh zlorab mama? Kakšno sporočilo o tem, kaj pomeni biti ženska, vam je dala?

Moja mama je bila v mojega očeta noro zaljubljena. Ko jo danes sprašujem, kakšen odnos sta imela, mi pravi, da ga je imela tako rada, da se sploh ni spraševala, da ji ni bilo nič težko. Ni bila ljubosumna. Čeprav se spomnim, kako sva z očetom hodila po ulici in so pred mano hodile noge, obute v nogavice s črto, v salonarjih, in mi je s čudnim glasom rekel, da je to njegova ljubica ... Takrat nisem razumela, kaj to pomeni, pa me ob ljubicah vseeno še zmeraj stisne pri srcu. Ja, bil je lep in zaželen moški. Doma hranim fotografijo, na kateri moj očka sedi v dvorani med samimi ženskami in eni nekaj piše na listič, glavo ima tako osvajalsko rahlo nagnjeno k tej dami, okrog pa kup občudujočih pogledov.

Moja mama je nepokvarjena, naivna, njena družina je živela v ljubezni in drame z mojim očetom niso načele njene ljubezni. Ganljivo je skrbela zame. Danes, po vseh teh letih in po vsem tem trpljenju, pa včasih zagledam v njej jezno žensko. Njeni moški niso potešili njene ljubezni, ona sama pa je ves čas skrbela za druge. Kako zelo znano mi je to ...

Ste luknjo, ki vam jo je izdolbel oče, že zapolnili?

Danes vem, da te luknje ne more zapolniti nihče drug kot sama. Težko jo krpam, še vedno si želim, da bi mi kdo pomagal. Zato lakota (in z njo luknja) ostaja. Deklice z ranami si potem izbiramo moške, ki nekako oživljajo naše vzorce, ljudje se z ranami povezujemo. Ko jih zakrpamo, pa pridejo druge lekcije. (Smeh.) Z možem sva dolgo živela v dramah. Potem pa sem se v nekem trenutku odločila, da se ne bom več ukvarjala s tem, kaj dela narobe, kaj bi moral narediti še več, da bi bila srečna. Odločila sem se, da se bom ukvarjala le z vprašanjem, kaj osreči mene, kdaj je meni lepo (v začetku tega dela se sploh nisem mogla spomniti, kaj je tisto, kar si jaz želim). Najprej je mislil, da ga nimam več rada, zdaj pa že počasi razume, da naju bo moj pogled vase mogoče odpeljal v mir.

In sva najverjetneje že pri moških v vašem življenju na splošno, kajne? Imate tri sinove. In za sabo eno ločitev. Kako je bilo, ko ste mladi ostali sami z otrokom?

Skorajda čez noč sem ostala brez moža, brez službe, sama s sinom. Ko premišljujem o tem času, me boli srce. Spomnim se, da sem se neko jutro zbudila na povsem mokrem vzglavniku. Tako sem jokala, veste, da sem se zjutraj zbudila v mokroti. Jokala sem dneve in noči. A kakor je bila usoda kruta, tako sem v sebi tudi našla moč, da sem šla naprej. Čeprav ni bilo lahko, a sem zmogla, tudi s pomočjo majhnih čudežev. Kot se je zgodil na silvestrovo, ko sem s šopom balonov čakala na železniški postaji na vlak za Ptuj. Sina je pazila moja mama in jaz sem se odpravljala k njemu. Stala sem tam na postaji vsa odsotna. Prišel je vlak in odpeljal, jaz pa sem nato vsa zmedena vprašala načelnika postaje, kdaj bo že prišel moj vlak. Ja, gospodična, pravkar vam je ušel! In jaz spet v jok; moj Bog, sama nesreča se mi dogaja pa še vlak sem zamudila! Poklicala sem taksi, da bi me odpeljal do naslednje postaje, kjer bi skušala uloviti vlak, ki mi je ravno speljal. Prijazni taksist je poslušal mojo izpoved, in ko sem čakala, da ustavi na naslednji postaji, ni. Peljal je naprej do Ptuja in se ustavil šele pred domačimi vrati. Takrat sem dobila veliko lekcijo, da tudi v najtežjih okoliščinah vedno pride mimo kdo, ki ti da upanje, občutek, da nisi in nikoli ne moreš biti čisto sam. Zdaj nenehno berem in knjige mi odpirajo oči. Prav vse me zanima in zdi se mi, da znanje kar srkam.

Od nekdaj sem zaljubljena v knjige. Berem že po službeni dolžnosti. Ko študiramo igre, nam je literatura velikokrat v pomoč. Ko pa sem začela delati pri oddaji Dobro jutro, so mi pod roko prišle še druge. Spomnim se knjige Urške Lunder Odprto srce. Knjiga govori o starosti, paliativni oskrbi, o umiranju; moj pogled na pergamentne roke moje babice je obrnila na glavo. Ali pa knjiga dr. Christiane Northrup Žensko telo, ženska modrost. Biblija! Morje odličnih knjig je, ki ne manipulirajo. Tiste, ki v meni vzbudijo občutek, da sem neumna, da ne bom nikoli znala, mirno odložim. V tem morju pa skoraj v vsaki najdem drobec sebe, odgovore na vprašanja, s katerimi se ukvarjam, in zdaj zlagam čudovit mozaik. Kakšno bogastvo! Nisem vernica, sem pa pristna nabiralka. In odgovornost za svoje življenje prevzemam nase.

Bili ste otrok, ki je iskal ljubezen, a vendarle ste se morali imeti že zgodaj globoko zavedati, kdo ste in česa si želite, da ste si tako jasno in nedvoumno že mladi izbrali poklic igralstva.

Mama mi je večkrat govorila, da je bilo, četudi sem bila povsem sama, iz moje sobe vedno slišati kopico glasov. Tako sem se igrala. (Smeh.) In ob tem takoj pomislim na svoje tri sinove in kako drugačna je bila njihova otroška igra. Fantje so me res veliko naučili. Najprej to, da se med sabo merijo po tem, kdo je boljši, ima več, bolj sposoben, z očetom se pogovarjajo o službi, denarju, takšnih, no, »uradnih« stvareh. Ko pa sem prvič poslušala skozi priprta vrata igro moje nečakinje in moje vnučke, sem opazila, da gre res za dva popolnoma drugačna svetova. In nihče mi ne bo govoril, da razlik med spoloma ni. Poslušam igre deklic … Drug svet. Igrajo se igre vlog v povsem svojem jeziku. Jaz pa sem se medtem kot mati naučila sprejemati to svojo vlogo. Ne vsiljujem se, čakam le, da pridejo do mene, otroci, po kak nasvet, tudi objem, dobro, doma pripravljeno hrano. Nimam več občutka, da moram biti in oče in mati hkrati. Nikoli ko sem morala biti očetovsko trda, mi ni bilo lepo, potem pa me je pekla še vest, da nisem dovolj dobra. Dokler nisem nekje prebrala, da je dobro, če je mama lahko mama, topla, nežna, razumevajoča (ne služkinja, ki se cedi ob svoji deci), in da so očetje tisti, ki zadeve rešujejo. Z jasnostjo in spoštovanjem.

Ampak biti razumevajoča ni tako, kot si po naše predstavljamo: razumevajoča mati vse dovoli. Ne! Ženska, mati, ki je zadovoljna, bo razumevajoča najprej do sebe, njene meje bodo jasne in spoštljive. In ta čudež se potem zgodi tudi okrog nje.

Je res, da je vsako leto lepše?

Res je. Novinarji me redno vabijo k intervjujem in me označujejo kot žensko, ki si je privoščila lepotne operacije. Lepo vas prosim, poglejte me! Ko se je končevala moja vloga voditeljice pri oddaji Dobro jutro in še nisem vedela, ali oddaja Zvezdana sploh bo, sem si v nekem trenutku rekla: »Zvezdana, sprijazni se, tvoj čas je minil. Gube imaš, nisi več za televizijo.« In potem sem tudi sama videla kak kader, ko so bile res očitne, in sem se kar zamislila. A je nato prišla vest, da oddaja vendarle bo, in vsa vesela sem dojela, da pa vendarle televizijski ekran zmore sprejeti še kaj drugega kot mlado in napeto kožo. Takšna sem, staram se, in to je povsem ok. Kajti obenem se v svojem telesu počutim bolje kot kdaj koli. Pa se po predstavi slečemo in stuširamo, igralke, smo včasih tudi gole druga z drugo in mi mlade kolegice rečejo, da sijem in da imam lepo telo. Seveda imam lepo telo, ker se imam rada. Vse me smo čudovite! Stare, mlade, sploh ni pomembno. Res si želim, da bi bile predvsem ženska ženski sposobne reči, da smo lepe, se sprejeti. Ne pa da samo čakamo na komentarje moških in se primerjamo druga z drugo po številu gub in kilogramih. To je tako neumno. Poglejte samo Patti Smith! Sedemdesetim se bliža. Pa je ni mlajše ženske, ki bi lahko nadomestila njeno energijo in moč.

Iz vsakdana smo povsem izrinili starejše in modre ženske. Kot da ne bi smele obstajati. In silimo ženske v letih, da se pretvarjajo, da so še vedno najstnice. Kje so stare in pametne ženske, h katerim lahko greš po nasvet in se potolažiš v njihovem poznavalskem in izkušenem objemu? Odstranili smo jih iz življenja. Nekoč so stare ženske imele vrednost, pomen, njih se je spraševalo za mnenje, k njim se je hodilo po nasvete! Bile so spoštovane in nihče jih ni sodil po njihovih (visečih) prsih! Stare ženske so danes za smetišče in vsem v napoto, mnoge se tako tudi počutijo. Zato delajo iz sebe hodeče spomenike neumnega lova na večno mladost. Neumni smo, ko površno sprejemamo to miselnost. Kmalu bomo tudi mi tam ... Toliko govorimo o toleranci, sprejemanju različnosti, pa je starost še vedno nekaj nepotrebnega, ogabnega. Tudi v teatru ni starih igralcev, ne najemajo jih zaradi denarja, ki ga ni, zaradi neumnih zakonov, ki upokojencem prepovedujejo delo. Nam pa manjkajo njihove izkušnje, njihova veličina, ki sije na odru z dvojno močjo!

Ste imeli vi ob odraščanju kakšno modro in močno starejšo žensko, ki vam je kazala pot?

Imela sem močno, pokončno in ljubečo mamo! Odraščala sem v njeni pozornosti, ljubezni in zaupanju. Bili sva skromni, osamljeni. Zaupala se mi je in mi dala veliko svobode. Vedno sem spoštovala starejše in izkušene ženske. S svojimi zgodbami so še danes zame magnet. Jaz iščem odgovore, mir pa najdem v trenutkih, ko izostrim občutke, da zaznam, kdaj mi je zares lepo pri srcu.

Ko zagledam sina, vsega mladega, lepega, dišečega od sanj, in mi reče hvala, ker sem se zanj potrudila, se razlije moje srce po vsem telesu. Ta človek je zrasel iz mene! Tako delam svet lepši. To je moj mir. Ko vidim drugega sina v majhni sobi sredi mesta in me gleda ves mlad in nervozen, ker ga je strah prihodnosti in bi rad uspel, se mi prav tako razlije srce. Vso silno ljubezen začutim, ki bi prevzela vsa njegova bremena, pa ne gre. Iz mene je zrasel, si rečem, potrebuje samo mojo ramo. Moja rama postane najin mir.

Moj tretji sin, vranje črnih las in oči, je moj največji učitelj. Divji v srcu me vedno znova spomni, da je življenje pot, gor in dol, enkrat bi se učil, enkrat bi delal, enkrat sploh ne ve, kaj bi rad, globoko iskreno reče: Mogoče pa sem razvajen? Jaz pa se spet razlijem, ker je sad mojega telesa tako prijazno zmeden. Ta nemir bo enkrat upam tudi moj mir. In tako po vrsti do mojih živali, trav in rož, dreves ... Kjer koli že sem in bom. Danes, tukaj in zdaj. V mojem malem raju, kjer sem doma.