Tiskane izdaje
Začela je z izdelovanjem svitkov, nadaljevala z rožami iz krep papirja, vezenjem, klekljanjem, svečarstvom, lončarstvom, keramiko … Vsake obrti se je lotila za hobi, a na koncu za vse pridobila certifikat. »Menda jih imam največ v Sloveniji,« v smehu pravi Novomeščanka Andreja Stankovič. Najraje od vsega pa čebelari. A čebelarstvo (tudi za to ima certifikat) ni niti njen poklic niti hobi, ampak diagnoza.
Po izobrazbi biologinja, po duši pa čebelarka in rokodelka – umetnica, obvlada toliko obrti, da zmanjka prstov na rokah, če jih poskušaš prešteti. Za vse nagrade in priznanja, ki jih je prejela za svoje ustvarjanje, pa niti v njenem prostornem ateljeju in galeriji, ki si ju postopoma ureja ob hiši s pogledom na dolenjsko lepotico Krko, ni dovolj prostora.
Čebele so že pet generacij zveste spremljevalke njene družine. Čebelar je bil njen oče, pred njim njegova mama in babica, medtem ko so se po mamini strani s čebelarstvom ukvarjali moški. »Čebelariti sem začela dobesedno čez noč, po očetovi smrti, ki nas je vse presenetila, saj je imel komaj 55 let,« pove Andreja Stankovič. Malo zaradi trme, malo pa zaradi spomina na očeta in čebelarsko tradicijo v družini se je takrat odločila, da prevzame skrb za 50 čebeljih družin. Oče je umrl pred zimo, do pomladi je malo po spominu, predvsem pa ob knjigah poglobila svoje znanje o čebelah in se postavila po robu vsem, ki so ji prigovarjali, naj čebele proda, češ da ženska ne bo kos temu opravilu. »Hkrati sem prevzela očetovo obrt, ki je bila tudi bolj moška. Da bi počela vsaj nekaj bolj ženskega, sem začela ustvarjati,« se tistih dni spominja sogovornica.
Celotno zgodbo z obiska si preberite na www.deloindom.si.
