Tiskane izdaje
Med zadnje vrtnine, ki jih jeseni sadimo na vrt, spadata čebula in česen. Najpomembnejše lastnosti teh dveh sorodnic, ki si jih moramo zapomniti za uspešno pridelavo, so skromne potrebe po hranilih in zahteva po rahli zemlji, v kateri voda ne zastaja. Sadimo ju zelo zgodaj spomladi ali jeseni, vedno na negnojene gredice. Pri česnu se jesensko sajenje pogosto obnese bolje od spomladanskega, medtem ko je slabost jeseni posajene čebule ta, da spomladi zelo rada uide v cvet. Pri česnu je sajenje velikih strokov prednost, saj dajo debelejši pridelek, če sadimo debel čebulček, pa je uhajanje v cvet verjetnejše kot pri drobnem.
Pregnojena vrtna zemlja je najpogostejši razlog, da je pridelek čebule in česna pičel, da gnije ali se slabo skladišči. Predvsem z dušikom bogata gnojila, med organskimi zlasti hlevski gnoj, povzročijo, da se pri čebuli in česnu razvije veliko listne mase, v tleh pa manjše, bolj vodene, h gnitju nagnjene čebule, zato z njim ne gnojimo. Tudi dodajanje domačega komposta ni potrebno, v skrajnem primeru ga uporabimo le liter na kvadratni meter. Pri jesenskem sajenju moramo upoštevati, da je v prsti izpraznjenih gredic ostalo še veliko hranil od prejšnjih posevkov.
Za zdrav pridelek se moramo pri obeh vrtninah držati čim širšega kolobarja: česna in čebule ne sadimo na isto mesto prej kot po štirih letih, še boljši je pet- ali šestletni presledek. Razumljivo je, da v vmesnem času za čebulo ne sadimo česna ali obratno, saj sorodnici ogrožajo enaki škodljivci in bolezni.
Kakšne so prednosti jesenskega sajenja česna in zakaj moramo biti pazljivi pri deljenju strokov, preberite v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
