Tiskane izdaje
Moč tavžentrože je povzdignil že kentaver Heiron, pol mož, pol konj, ki si je z njeno pomočjo pozdravil rano, prizadejano od puščice. Ta bitja so namreč dobro poznala zdravilne rastline. Pa vi, kdaj ste na travniku nazadnje videli tavžentrožo, bi jo sploh prepoznali ali vam je domače le njeno ime, čaja pa se ne spomnite? Če bi si kdaj lajšali tiščanje v želodcu z njo, bi se njene grenkobe gotovo spomnili. Danes se namreč čajne mešanice in grenčice najpogosteje uporabljajo pri težavah v prebavilih.
Navadna tavžentroža (Centaurium minus, tudi Centaurium erythraea) je zelnata dvoletnica, pri kateri v prvem letu zrastejo pritlični listi v obliki rozete, v drugem pa požene do pol metra visoko pokončno steblo z dežnikastim socvetjem na vrhu. Cvete od julija do septembra. Največ grenčin je v cvetovih, manj v zelenem delu rastline. Toda pozor! Pater Simon Ašič je priporočila že pred desetletji začel tako: "Zaradi žilavega stebla tavžentrože ne moramo trgati, pač pa jo lahko samo izpulimo. Ljudje jo, žal zares pulijo. Za božjo voljo naj bi jo rezali, sicer jo bomo čisto zatrli! Rezali naj bi jo pet centimetrov od tal, pustili pa manjše rastline za seme."
Njeno naravno rastišče so senožeti, polsuhi travniki, zapuščene njive, gozdni robovi in jase od nižin do predalpskega sveta. Zaradi opuščanja tradicionalnega načina kmetovanja, zaraščanja ekstenzivnih travnikov in pašnikov, zaradi intenzivnejšega obdelovanja preostalih kmetijskih površin in gnojenja travnikov pa je v nekaterih predelih Slovenije že precej redka.
Toda za zdravilno rabo si lahko tavžentrožo zasadimo v vrtu in vsako leto pustimo nekaj cvetov za seme, saj rastlina po drugem letu propade. Sadike ali seme si denimo lahko priskrbite v Vrtu zdravilnih in aromatičnih rastlin Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu.
