Tiskane izdaje
Pravijo, da so skodelice Nives Ratkajec Weingerl lahke. Vseeno, iz katere vrste keramike so narejene, treba je upoštevati težo vsebine, ki jo bo nosila roka. Nikomur ne sme biti pretežka, tako kot mora rob pustiti na ustnicah prijeten, elementarni občutek, je prepričana. Največ časa in osredotočenosti zato nameni izpeljavi oblike uporabnih predmetov na lončarskem vretenu – ravno prav materiala in linije, ki jih ne prekinja motnja.
Ob tenkočutnosti in gracilnosti, s katero prijema v roke svež glineni izdelek, bi si malokdo predstavljal, s kolikšno silovitostjo je malo prej iznad svoje glave ob delovni pult treščila nekajkilogramski kos gline ... Tisto, česar ta material ne prenese, ko ga pečemo na tisoč in več stopinjah Celzija, da dobi trdnost, je zrak. Če ostane v njem zračni mehurček, izdelek poči ali ga raznese, zato se jih je treba znebiti. Ena možnost je, da glino kakih petdesetkrat treščimo ob površino, druga, da jo gnetemo, kot bi mesili kruh. Naša gostiteljica, ki smo jo obiskali v delavnici v Kamniku, pravi, da sama na srečo postopek potrebuje le, kadar »reciklira« ostanke od struženja prejšnjih izdelkov, sicer pa uporablja kupljeno strojno pregneteno glino. Vendar se med obiskom še večkrat prepričamo, da brez fizične moči le ne gre. Če »vrtiš«, to je oblikuješ posodo na lončarskem vretenu, moraš material dobro centrirati, zalučati kepo čim bolj v sredino plošče, potem pa mu s posebnim prijemom dlani in držo telesa »postaviti ograjico«. Preden z rokami v glini narediš središčno odprtino in postopoma vlečeš stene v obliko, se moraš še enkrat vrniti k zračnim mehurčkom. Najbrž je bilo samo gledalcem ameriškega filma Duh z lončarskim predznanjem jasno, zakaj je Demi Moore glino na vretenu med vrtenjem dvigovanja kvišku in potem valj spet tlačila navzdol. S takšnim postopkom namreč lončar iz materiala iztisne ves zrak.
Celotno zgodbo z obiska si preberite v novi številki priloge Deloindom.
