Tiskane izdaje
Restavratorka in oblikovalka unikatnega nakita Martina Obid Mlakar spreminja težko in trdo kovino v nežne, zelo ženske oblike, ki posnemajo lepoto narave. Kovina je, kot pravi, material, ki jo je poklical že med študijem na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V svojem delu neznansko uživa, saj je zanjo že zvok kovanja meditativen. Obiskali smo jo v majhni delavnici na Gornjem trgu v Ljubljani, ki je hkrati razstavni prostor.
Med študijem restavratorstva na ALUO je, pripoveduje, iskala zaposlitev, možnosti, ki jih ponuja restavratorstvo. Tako je potrkala tudi na vrata znanega zlatarja in restavratorja Christopha Steidla Porente. »Najprej sem bila na preizkusu, ali imam roko in oko za to delo. Mene pa je kovina kot material že prvi dan povsem očarala,« se oblikovalka Martina Obid Mlakar spominja, kako je začela svojo pot. Takrat je prvič držala v roki pilo in žago. Počasi je spoznavala tehnike in to jo je pripeljalo do specializacije za restavriranje kovine. Leta, preživeta v delavnici mojstra, kjer jim družbo dela krokar Orhan, pa so ji pustila še en pečat, to so peresa, ki jih med drugim upodablja v kovini. »Odkar sem odšla od učitelja na svoje, sem dobila krila. Peresa simbolizirajo moje življenjsko vodilo, ki se je izrazilo v nakitu. Predstavljajo mi krila kot svobodno izražanje in bivanje ter gnezdo, kjer je moj varni pristan,« razmišlja oblikovalka.
Zakaj takšno navdušenje za kovino in kaj vse nastaja pod spretnimi prsti mlade oblikovalke, preberite v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.
