Tiskane izdaje
V pogovoru o tem, kateri energent bo v prihodnosti najbolj racionalna izbira, za energetskega svetovalca Bojana Žnidaršiča ni dvoma: za ogrevanje prihodnosti je »prvo, osnovno in najpomembnejše močan ovoj stavbe, torej debela toplotna izolacija brez toplotnih mostov in s kakovostnimi okni oziroma stavbnim pohištvom. Pri tem imam v mislih standard pasivne hiše. To je prvi pogoj, in če je ta izpolnjen, niti ni pomembno, kateri energent izberemo. Najsi je še tako drag, končni znesek zanj je še vedno izjemno nizek.«
Kaj to pomeni v praksi? »Da ogrejemo 100 kvadratnih metrov klasične slovenske hiše, porabimo okoli 1500 litrov kurilnega olja na leto, kar nas trenutno stane 1200 evrov. Ker so toplotne izgube pasivne hiše za 90 odstotkov manjše kot pri klasični, potrebujemo le 10 odstotkov tega. Če to ponazorim s kurilnim oljem, ki se v pasivnih hišah ne uporablja, to pomeni 150 litrov. Bolj natančen in za primerjavo uporaben je prikaz v kilovatnih urah (kWh). Standard pasivne hiše določa, da so toplotne izgube na ovoju največ 1,5 kWh na kvadratni meter, kar za 100 kvadratnih metrov pomeni 1500 kWh na leto. Če podam primer: ob povprečni ceni elektrike 12 centov za kWh bi bil letni strošek ogrevanja z infrardečimi (IR-) paneli 180 evrov. V takšni hiši je torej vsak energent, ki ga izberemo, dober, zato na prvo mesto nikoli ne postavljam cene energenta, temveč ovoj stavbe.«
Na drugo mesto bi uvrstil sončno pasivno ogrevanje, ki je »absolutno ogrevanje prihodnosti«, in notranje vire, torej ogrevanje s kuhanjem, razsvetljavo, bivajočimi ljudmi in podobno. »Na tretjem mestu pa je zame regulacija oziroma razvod toplote za ogrevanje. Natančnejša ko je regulacija, lažje pripravimo energijo, ki jo potrebujemo za ogrevanje prostorov, sanitarne vode ali obojega. Pri sanitarni vodi bi dal prednost sistemu ogrevanja, ki ti pripravi toliko tople vode, kolikor je v tistem trenutku potrebuješ. Zalog tople vode ni, vendar je voda vedno dostopna, čeprav je res, da včasih tega ni mogoče doseči.«
