Tiskane izdaje
»Zunaj, na zraku, si 24 ur. Ves čas si lahko v kopalkah, nobenega preoblačenja za zajtrk, kosilo in večerjo, nobenih omejitev in gledanja na uro, do kdaj strežejo hrano, ješ takrat, ko ti paše … Doma kar naprej nekaj delaš, tu pa je tvoja edina obveznost, da se sprostiš in uživaš. Temu jaz rečem dopust,« našteva prednosti počitnikovanja v prikolici Vanja Knap.
Če ji le uspe, med tednom postori vse potrebno, da lahko s hčerko Lino in partnerjem Denisom Batističem že v petek popoldne sede v avto. Po dobrih 45 minutah, kolikor traja vožnja iz Šempetra pri Gorici do Ankarana, vsi trije uživajo – na dopustu. Skoraj vsak vikend, že 17 let, tudi pozimi, saj je kamp Vagabund, skrit v gozdičku pod cesto med Debelim rtičem in Ankaranom (pravzaprav ga, če ne veš zanj, s ceste sploh ne opaziš), odprt vse dni v letu. V njem je kakšnih 40 prikolic, med katerimi je le nekaj sindikalnih, torej takšnih, v katerih se gostje menjajo, drugi so pavšalisti.
Tja so se »preselili« s hrvaške obale, potem ko so kamp v Kanegri najprej zaprli in nato odprli nudističnega. »Ankaran je veliko bliže, poleg tega smo se naveličali gneče in čakanja na meji s Hrvaško,« pojasni sogovornica, ki ji po 28 letih preživljanja počitniških dni v prikolici ne pride na misel, da bi se na dopust odpravila v kakšen hotel ali apartma. »Ponavadi smo si po koncu šole privoščili 14 dni šotorjenja na Korziki, drugače pa vse proste dni preživljamo tukaj,« pove Denis. Nad šotorjenjem je navdušena tudi hči Lina, ki se je lani razveselila nove pridobitve v kampu – v lokalu na študentski plaži pod kampom (tudi uradno se imenuje Na študentu) je namreč začelo delovati brezžično omrežje. »Skrajni čas je že bil,« veselo pove trinajstletnica in se ne zmeni za mamine poglede, iz katerih je razbrati, da je wi-fi popolnoma odveč.
Celotno zgodbo si lahko preberete na www.deloindom.si.
