Deloindom: Požarno varna gradnja - na papirju je vse lepo, v praksi pa malo manj

Milan Hajduković pozna ogenj in pozna gradbene materiale. Ko v pogovoru oboje poveže, razkrije marsikaj o požarno varni gradnji in požarih.

Objavljeno
25. oktober 2016 13.12
Petra Grujičić
Petra Grujičić

Milan Hajduković, predsednik Slovenskega združenja za požarno varstvo in vodja Požarnega laboratorija Zavoda za gradbeništvo, pozna ogenj in pozna gradbene materiale. Ko v pogovoru oboje poveže, razkrije marsikaj o požarno varni gradnji in požarih, ki pri nas doslej niso zahtevali veliko žrtev, a morda prav zaradi tega vse preradi pozabljamo nanje in na preventivo pred njimi.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o požarni varnosti?

O odzivu na ogenj in požarni odpornosti. Odziv na ogenj pomeni predvsem poznavanje požarnih lastnosti gradbenih izdelkov v začetni fazi požara. Vemo, kako hitro se neki proizvod vname, kako gori, koliko toplote se pri tem sprošča in podobno. Tako lahko predvidimo, ali je v prostoru mogoč požarni preskok, tj. prehod iz začetnega požara v fazo polno razvitega požara, in v kolikšnem času se bo to zgodilo, kar je odvisno od lastnosti materiala, in podobno.

Drugo pa je požarna odpornost gradbenih elementov. Sem sodijo vsi nosilni gradbeni elementi, naj bodo leseni, zidani, jekleni ali betonski, in vsi drugi proizvodi, ki omejujejo prenos požara v drug požarni sektor. Požarni sektor je del stavbe, ki ga omejujejo požarno odporne stene in stropi, tako da se ogenj ne more razširiti naprej. Vsi nosilni gradbeni elementi morajo imeti neko požarno odpornost, da med polno razvitim požarom obstanejo, se objekt ne zruši oziroma se požar ne razširi drugam ali da kakorkoli ne vplivajo na potek požara. Sem sodijo na primer naprave za odvod dima in toplote.

 

Kako požarno odporna je klasična brunarica?

Za enodružinsko brunarico njena požarna odpornost v bistvu sploh ni pomembna. Brunarica gori, kakor pač gori les, vprašanje pa je, zakaj zagori. Je zagorela zaradi kurišča? To mora biti narejeno brezhibno, da so kurišče, dimnik in dimovod zadosti odmak­njeni od lesenih elementov. Vir požara je lahko pregreta ali preobremenjena napeljava, lahko je tudi požig ali, ne nazadnje, strela. Če ni nič od tega, se lahko v kuhinji vname olje. V tem primeru se bo požar začel tam. Gorela bo kuhinja, vsebina kuhinje, na koncu tudi kakšna sedežna garnitura. Gorele bodo lesene stene in znotraj bo hiša gorela v celoti. Takrat se vprašamo: ali po požaru še potrebujemo takšno brunarico? Najbrž ne in jo pač porušimo. Jaz se sploh ne bi oziral na to, ali je brunarica dobra ali ne. Zame je odlična, dokler govorimo o enodružinskih hišah, pri katerih je vsak posameznik sam odgovoren za svojo lastnino.

 

Kaj pa, če govorimo o večstanovanjskem objektu?

Hja, v njem pa imamo sosede in med njimi tudi takšne, ki kaj zažgejo, to pa že lahko vpliva na sosedovo lastnino. V polno razvitem požaru v lesenem objektu je poškodovana tudi nosilna konstrukcija in jo moramo zamenjati. Tudi če je vse narejeno pravilno, lahko pride do polno razvitega požara in takšnega gorenja lesene konstrukcije, da morajo gasilci določene goreče elemente izžagati. Ko les gori v polno razvitem požaru, ne bo ugasnil kar sam od sebe. Če je izoliran, se toplota ne odvaja na hladno stran, ampak tli v lesu in les bo počasi pregorel. Poruši se lahko tudi po enem dnevu. Gasilci morajo požar res uničiti, to pa ni tako preprosto, zlasti če upoštevamo kakšne skrite prostore.

 

Lesene hiše so danes zelo moderne.

Ja, ampak raje bi videl, da bi bil les nezaščiten in da lahko gasilci posredujejo. Če je lesena konstrukcija skrita za oblogami v nekih votlih prostorih, je ne morejo pogasiti.

Celoten intervju si lahko preberete v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.