Tiskane izdaje
Vendar je bila to zelo resna tema že − če se omejimo le na novejše obdobje − v času industrializacije, s hitrim večanjem števila prebivalstva in s tem potreb po novogradnjah. Takrat so v povezavi z zasnovo stanovanj začeli uporabljati izraz zdravo bivanje; razvila se je tako imenovana zdravstvena tehnika, s katero so se ukvarjali zdravstveni inženirji. V 19. stoletju je skoraj vsaka knjiga na temo stanovanjskih hiš omenjala nujnost prezračevanja in opisovala škodljive posledice slabega zraka v prostorih. Angleži so bili še posebej dosledni; kolesarjenje, telovadba v naravi in obisk obmorskih krajev so bile priporočene dejavnosti na svežem zraku, če ga že v stanovanjih s kuhinjskimi in kaminskimi dimniki slabe kakovosti ni bilo mogoče zagotoviti dovolj.
Prostore seveda najprej prezračujemo zato, da vanje spustimo svež zrak. V idealnem primeru je ta ravno pravšnje vlažnosti, čist in brez motečih vonjav. V realnosti imamo lahko s tem težave, če, recimo, stanujemo ob prometnem križišču ali v bližini tovarniškega dimnika. Še zlasti pomembno je ustrezno prezračevanje ob vselitvi v novogradnjo ali temeljito prenovljeno stavbo. Vgrajena vlaga nam namreč lahko povzroči precej nevšečnosti. Ponekod v Avstriji je še pred dobrimi 40 leti veljala gradbena uredba, da se lahko začnejo taki prostori oziroma stavbe uporabljati šele, ko posebna komisija med drugim preveri, da so konstrukcije primerno suhe in da nasploh ni nobenih sanitarnih zadržkov. Če pa stavba pred oktobrom še ni bila ometana, je bila vselitev dovoljena šele naslednjo pomlad.
Mikroklima v prostorih je najbolj odvisna prav od prezračevanja. Z njim so neposredno ali posredno povezane številne težave v grajenem okolju; če je ustrezno načrtovano in izvajano, bo bivalno ugodje zadovoljivo, toplotne izgube pa v sprejemljivih mejah. Odkloni v eno ali drugo smer povzročajo nepotrebne toplotne izgube ali neprimerno mikroklimo v posameznih prostorih ali celo v celotni stavbi.
