Tiskane izdaje
Povprečna temperatura zraka v Sloveniji se je od leta 1961 dvignila za 1,7 ˚C, segrevajo se vsi letni časi razen jeseni, spreminja se razporejenost padavin v vegetacijskem obdobju rastlin, vrstijo se za pridelavo neugodni vremenski pojavi. Od začetka osemdesetih let se spremembe dogajajo intenzivneje kot prej. O tem, kako se lahko kmetje in vrtičkarji prilagodijo vremenskim ekstremom, ki se za povrhu med leti zelo razlikujejo, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Sušnik, vodjo oddelka za agrometeorologijo na Agenciji za okolje RS (ARSO). Po njenih besedah bo ključno poznavanje podnebne in talne izkaznice zemljišča.
Kaj bi za kmetijstvo v našem delu Evrope pomenilo nadaljnje segrevanje Zemljinega ozračja?
V širši javnosti so opozorila o segrevanju ozračja povezana s pričakovanjem, da bo vsak dan samo še topleje. Kljub temu da temperature na letni ravni naraščajo, pa imamo opraviti z velikim nihanjem med sezonami. Leto 2014 nam denimo ne bo ostalo v spominu po pretirano visokih poletnih temperaturah, pa vendar je bilo najtoplejše leto, odkar obstajajo pri nas meritve. Pri nas se temperatura zraka in druge vremenske spremenljivke sistematično merijo od leta 1950 in v tem času so se povprečne temperature dvignile za 0,3 ˚C, količina padavin pa za dva odstotka na desetletje. Od leta 1961 do danes se je povprečna temperatura v Sloveniji dvignila za 1,7 ˚C. Morda se ne zdi veliko, a ključno je, da se segrevajo vsi letni časi, najintenzivneje poletja in pomladi, jesenske temperature ostajajo podobne, opazno toplejše pa so zime. Podatki od začetka osemdesetih let pričajo, da so spremembe čedalje hitrejše. Povzročajo vremenske ekstreme – prav to je tisto, na kar želimo agrometeorologi javnost najbolj opozoriti. Pri vremenskih skrajnostih nas v prihodnosti najbolj skrbita velika variabilnost med posameznimi leti in znotraj letnih časov. Slednja se izrazito kaže v razporeditvi padavin v vegetacijskem obdobju. Nemogoče bo namreč pričakovati, da bomo imeli določeno količino junijskega, julijskega dežja, ko rastline potrebujejo največ vode, v enakomernih zaporedjih. Temu se bo treba prilagoditi.
Je največji problem oskrba z vodo?
Za padavine so značilna zelo velika nihanja med leti: leti 2012 in 2013 je zaznamovala ekstremna suša, leta 2014 smo imeli opraviti z veliko poletno močo, rep leta, ki se izteka, je spet izrazito sušen. Letos nismo imeli samo sušnega poletja, po zadnjih dveh mesecih skoraj brez padavin se povečuje tudi verjetnost za zimsko sušo, ki najbolj prizadene ozimna žita in trajne nasade. V Ljubljani na primer v prvi polovici decembra v povprečju pade 50 litrov dežja na kvadratni meter, letos ni bilo do konca meseca tako rekoč nič padavin. Neuravnotežen padavinski režim pomeni tudi to, da sušnim poletjem sledijo ekstremne jesenske padavine. Ko na suha tla v izredno kratkem času pade zelo veliko dežja, povzroča erozijo, voda se težko enakomerno razporedi, pretirana namočenost zemljišč kmetom preprečuje pravočasno oranje in gnojenje. Ne gre samo za moteno oskrbo rastlin z vodo, ekstremni vremenski pojavi ponavadi sovpadajo: daljša obdobja suše pogosto spremljajo hudi vročinski valovi, intenzivno sončno obsevanje povzroča sončne ožige na sadju, plodovkah, celo grozdju. Najbrž se bodo bralci še spomnili tople zgodnje pomladi leta 2012, ki je kmete na Primorskem zvabila, da so začeli zemljo pripravljati na setev, potem pa je burja odpihnila razrahljani površinski sloj tal skoraj v polovici Vipavske doline – razlog je bilo izrazito sušno obdobje pred tem. Če povzamem, zaradi ekstremov bodo morali biti kmetje in tudi vrtičkarji vedno bolj pozorni na skupne značilnosti vremena na svojem območju.
Kakšno podporo jim pri tem lahko ponudite agrometeorologi?
Še leta 2002, ko smo v Ljubljani gostili komisijo za agrometeorologijo pri Svetovni meteorološki organizaciji, je javnost našim opozorilom na posledice vremenskih sprememb za kmetijstvo pripisovala pretirano katastrofičnost ... Toda vremenski ekstremi, s katerimi smo imeli opraviti od takrat (vzemimo samo hudo sušo v letih 2003, 2012, 2013, ki so ji kmalu zatem sledile poplave, lanski žled), so presegli najslabše predvidene scenarije. Ko so nevšečnosti ljudi prizadele na njihovem vrtu, njivi, gozdu, se je odnos začel spreminjati. Da dosežeš kakršnokoli spremembo, pa moraš začeti uporabljati konkretne podatke. Vsak kmet in vrtičkar bi se po mojem mnenju moral seznaniti z dvema izkaznicama svojega zemljišča: podnebno in talno. Prva bi mu pomagala pri sprejemanju odločitev na dolgi rok, pred zasnovo novih sadovnjakov, vinogradov, odločitvijo za profesionalno pridelavo vrtnin itd., s talno izkaznico pa bi spoznal vodnozadrževalne lastnosti tal na zemljišču. Zaradi neenakomerne in nepredvidljive razporeditve padavin postaja poznavanje zmožnosti tal za zadrževanje vode nepogrešljivo.
Celoten intervju lahko preberete v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.
