Tiskane izdaje
Ko smo sredi julija obiskali zeliščni vrt Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu, smo ravno naleteli na žetev stebel s škrlatnimi koški. Še v jutranjem hladu so v snope povezane rastline čakale, da jih naložijo na tovornjak, ki jih bo čim prej prepeljal v mengeški obrat Leka, kjer bodo iz njega pripravili zdravilo za dvig odpornosti Immunal. Pomembno je, da stebla s cvetovi porežemo in shranimo, še preden razgreto ozračje in sonce povzročita, da začno iz njih izhlapevati dragocene učinkovine. Teh je v nasadu največ, ko je v najlepšem razcvetu sedemdeset odstotkov cvetov.
Danes se v zdravilne namene najpogosteje goji škrlatni ameriški slamnik (Ehinacea purpurea), pa tudi njemu sorodni vrsti sta ozkolistni (Echinacea angustifolia) in bledi ameriški slamnik (Echinacea pallida). V Evropi so v strokovnih prispevkih prvič, konec 19. stoletja, poročali prav o zdravilni uporabi bledega slamnika, v Severni Ameriki, od koder je rastlina doma, pa ga Flora Virginica omenja skoraj poldrugo stoletje prej. Slamnik je bil namreč za Indijance ena najpomembnejših rastlin pri razkuževanju in zdravljenju ran. Učinkovit je bil tudi pri tistih, ki so se slabo celile, pri turih, opeklinah in zastrupitvah po pikih kač. Uporabljali so ga tudi notranje za krepitev odpornosti – ko so na tej strani oceana spoznali njegovo vsestransko učinkovitost in moč pri krepitvi imunskega sistema, se je na začetku 20. stoletja njegova pridelava tu razmahnila. Ehinacea purpurea, ki spada v družino nebinovk (Asteraceae), je pri nas trajnica, niso pa tudi vsi kultivarji te vrste, ki jih zaradi velike raznolikosti lansira trg okrasnih rastlin, pri nas enako prezimno trdni in tudi raščavi ne. A vrnimo se k navadnemu škrlatnemu slamniku. Če boste za domačo pripravo tinkture ali čaja iz nadzemnega dela porezali zgornji del rastline, bo na pomlad znova zrasla, če boste izkopali koreniko, ki se prav tako uporablja za pripravo tinkture, pa boste morali posaditi nove rastline.
