Iz nove izdaje revije Deloindom+: Prava,
 dolenjska

V novi številki revije Deloindom+ predstavljamo zidanico, o kateri etnolog Janez Bogataj pravi, da je ena redkih pravih dolenjskih zidanic.

Objavljeno
26. november 2014 16.01
Ba. P., Deloindom
Ba. P., Deloindom

Prisojne lege Lisca, hriba in istoimenskega naselja v trebanjski občini, so posejane z vinogradi in zidanicami pretežno ljubiteljskih vinogradnikov. Med pisano druščino arhitekturno bolj ali manj neposrečenih primerov gradnje najdemo tudi zidanico, o kateri etnolog Janez Bogataj pravi, da je ena redkih pravih dolenjskih zidanic. Lastnik Franc Koncilja jo je obnovil tako, da je ohranil istovetnost prvotnega objekta in njegovo vsebino.

Dolenjski vinorodni griči so polni nemogočih, bolj ali manj sodobnih zidanic, ki so slika slovenskega samograditeljstva in znamenite slovenske »všečnosti«. Pravih dolenjskih zidanic pa je tako malo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Tale je gotovo ena izmed njih, o zidanici na Liscu pravi dr. Janez Bogataj.

Prvič jo je videl pred nekaj leti, ko se je last­nik Franc Koncilja odločil, da jo bo obnovil, saj ni več dosti manjkalo, da se zaradi starosti in pomanjkanja vzdrževanja sesede sama vase. Če se njune poti po naključju ne bi prekrižale na enem izmed številnih razpotij, s katerimi je posejano pobočje hriba, bi bil rezultat prenove morda »disney­land zidanica«, kakor pravi Bogataj, saj lastniki po njegovih besedah iz množice nasvetov, ki jih najdejo bodisi v medijih bodisi v strokovni literaturi, ponavadi izluščijo le tiste, ki ustrezajo njihovi predstavi všečnosti: »In potem smo hitro pri raznih nemogočih izvedbah, prešah na fasadah in vhodih, sodih namesto stolov in miz, odstranjevanju ometa, kazanju opeke ali kamenja in še bi lahko našteval.«

Franc Koncilja se je prenove zidanice, ki jo lahko z gotovostjo postavimo v prvo polovico 19. stoletja, a zna biti, da sega njena rojstna letnica še dlje v preteklost, lotil po lastnih občutkih, brez kakršnega koli znanja o arhitekturni in etnološki dediščini. Bogataj pravi, da je končni rezultat kljub temu (ali prav zaradi tega) zelo dober.

Več v novembrski številki revije Deloindom+.