Skrb zanje vračajo z jajci in optimizmom

»Koliko?« je prvo vprašanje, ki ga postavi ženi, ko se vrne domov. »Štiri,« ponosno odvrne ona in obema se zasvetijo oči. Takšen je bil začetek dneva v družini arhitekta in arhitektke do pred dnevi, ko sta imela na vrtu še – kokoši.

Arhitekta Igor in Mojca Kraševac iz Slovenske Bistrice nista niti kmetovalca, niti kmečkega rodu, niti se nista štela za rejca malih živali, a sta si za popestritev prostega časa zaželela nekaj primerkov perjadi, ki s človekom sobiva že od nekdaj. Na estetsko urejenem vrtu sta našla dovolj velik kotiček tudi za jatico kokošk nesnic, ki so jima popestrile vsakdanjost in tudi – jedilnik. Jajca iz proste reje so v primerjavi z industrijskimi, znesenimi na velikih farmah, neprimerljivo okusnejša in, tako menita arhitekta, tudi blagodejnejša za človekovo zdravje.

S kokošmi Biserko, Heleno in Nebiserko sta prijateljevala dve leti – jih hranila in one njiju – kolikor običajno traja nesnost kokoši. Zdaj, pred zimo, sta jih predala bližnjemu kmetu. A kokošnjak na kolesih, ki ga lahko premikata po vrtu, poslikan z umetnikovo roko, ne bo ostal dolgo prazen. Spomladi bodo v njem znova zakokodakale kokoši.

Od žuljev do plenilcev

Tudi podjetnik Dušan Peterkovič z Rake pri Krškem ni nikoli potreboval kokoši, da bi mu nesle jajca. Vendar je bil te njihove dejavnosti vseeno vesel, potem ko si je omislil nekaj primerkov holandskih belokapih kokoši. Najprej se je namreč zaljubil v njihovo zunanjost, potem pa se mu je priljubila tudi njihova koristnost. Z ženo Mileno imata odtlej stalno družino, a največ do šest kokoši. Toliko jih gre namreč v kokošnjak, ki ga je Peterkovič zasnoval sam. Pri tem se je, pravi, moral veliko naučiti o kokoših in njihovih navadah.

Zanimiva podrobnost je, da morajo biti grede, na katerih živali ponoči kinkajo, v premeru debele 4,2 centimetra. Če so tanjše, pravi Peterkovič, sicer strokovnjak za steklene fasade, bodo kokoši ponoči med dremanjem nenehno lovile ravnotežje in od tega dobile žulje na krempljih, s katerimi brskajo za hrano. Obvezna oprema kokošnjaka je tudi zaščitna mreža pred plenilci ter čisto in zdravo okolje. Peterkovič je s svojim konceptom premičnega kokošnjaka navdušil za rejo kokoši tudi nekaj svojih prijateljev, saj s takšno mobilno napravo lahko prestavljajo kokoši po travniku, še preden ga te razrijejo in zagnojijo do nespoznavnosti.

Arhitekt in poslovnež nista edina, ki ju brskanje kurjih parkljev po njunem vrtu prav nič ne moti. Prijateljevanje urbaniziranega človeka v podeželskem in ponekod tudi mestnem okolju s kokošjo se po nekaterih znakih znova krepi. Temu sicer ne more neposredno pritrditi, pravi dr. Dušan Terčič z ljubljanske biotehniške fakultete, oddelek za zootehniko, vendar ugotavlja, da se v zadnjih letih zanimanje za drobno rejo kokoši povečuje. Podatki namreč kažejo, da narašča prodaja sort in križancev, ki so zanimivi za manjše in manj intenzivne dvoriščne reje.

Vzroki za takšen trend so, da številni porabniki jajc in perutninskega mesa menijo, da so perutninski proizvodi, ki izhajajo iz ekstenzivnejših načinov rej, kjer imajo piščanci in kokoši možnost izpusta na pašnik, boljše kakovosti in bolj zdravi. A to ni nujno tudi res, poudarja Terčič. V razmerah proste reje, ko perutnina prihaja v stik z divjimi pticami, je v resnici razširjenih več bolezni kot v zaprti reji. Po drugi strani pa je zaradi pomanjkanja služb in manjše kupne moči prebivalstva za nekatere prebivalce, še posebno na podeželju, reja perutnine dopolnilna dejavnost oziroma dodaten vir dohodka za družino.

Kokoši in prepelice aktualne

Rok Gumilar, zootehnik, ki se ukvarja z vzrejo malih živali za prodajo, iz prve roke potrdi, da zadnja leta na njegova vrata trka vse več takšnih, ki si želijo po odhodu v pokoj – če imajo vsaj malo vrtička – zapolniti prosti čas s kokošmi. K takšni odločitvi jih vodijo, pravi, trije razlogi: želja po popestritvi prostega časa, estetski užitek, kadar se odločajo za dekorativne pasme, in koristna prireja jajc.

Zelo popularne so ta hip kokoši araucana, ki izvirajo iz Čila oziroma Peruja. Nosijo zelenkasta jajca z zelo nizko vsebnostjo holesterola, ki so temu primerno zelo čislana med častilci varne hrane.

Veliko ljudi se, kot opaža rejec, odloči tudi za rejo japonskih prepelic, ki so menda še bolj nezahtevne od kokoši, njihova jajčka pa so že dolgo znana kot zelo zdravilna. V tujini jih marsikje gojijo celo na balkonih in terasah, pravi Gumilar, ki poudarja tudi terapevtski vidik kokošje bližine.

Kot terapevt z živalmi ve, da je bližina živali pomirjujoča pa tudi pestovanje in stik s perjem sta blagodejna. Za takšen namen so seveda primerne mirne pasme, med malimi je takšna japonska svilena kokoš, med velikimi pa brahma. Avtohtona štajerska kokoš, denimo, je za kaj takšnega preveč temperamentna. Na splošno so azijske pasme zelo miroljubne, sredozemske, kot sta italijanka in padovanka, so zelo živahne, evropske pa so nekje v sredi, razporedi kurjo jato zoolog.

Ker je štajerka temperamentna in zelo hitro razkoplje teren, so tudi za drobno rejo na domačem dvorišču primernejše manjše in hkrati dekorativne pasme. Pri teh rejci občudujejo njihovo zanimivo obliko telesa in barvo perja. Svilnato kokoš, denimo, krasi perje z videzom svilnatih vlaken, za pasmo frizl je značilno nakodrano perje, medtem ko japonska jokohama vzbuja občudovanje tako z lepoto perja kot z izjemno dolgimi repi petelinov. Za najzanimivejše primerke teh pasem so rejci pripravljeni odšteti velike vsote denarja.

Če lahko poskrbimo za vse fiziološke in etološke potrebe živali in smo v okolju, kjer je reja dovoljena, so lahko tudi kokoši hišni ljubljenec, se strinja tudi dr. Terčič, vendar od njih ni pričakovati kakšnega prijateljskega oziroma naučenega odzivanja, poudarja. Kokoši spadajo v razred ptic, v katerem prevladujeta čutili za vid in sluh, tako da so druga skoraj nepomembna. Sprejeto je mišljenje, da ptice funkcionirajo predvsem na instinktivni in vedenjski ravni, zmožnost racionalnega učenja je na anatomski osnovi zavrta, še pravi znanstvenik.

Simbol biokulturnega mešanja

Ker ima vsako pravilo izjemo, dodaja rejec Gumilar, je družini iz ljubljanskega Polja uspelo z metodo klikanja (znano lastnikom psov) navaditi svojo štajersko kokoš, da priteče do njih kot pes, ko jo pokličejo. Za nagrado dobi posušenega črva. Čeprav je, kot trdi znanost, kokoš zelo omejeno bitje, postanejo ljudje v stiku z njo srečnejši in optimističnejši.

Angleški Telegraph tako poroča o čudežnih učinkih druženja s kokošjo pri starejših ljudeh, ki jih mučita osamljenost in izoliranost. Ideja se je porodila leta 2012, ko je starejši možak v centru za dementne nenehno tarnal osebju, da pogreša svoja dekleta. Vodja dobrodelnih projektov Equal Arts za starejše Douglas Hunter je kmalu ugotovila, da misli na kokoši. Nabavili so šest kokoši in manjši kokošnjak iz druge roke ter jih nastanili v centru, kjer jih je tudi strežno osebje sprejelo nadvse navdušeno. Opogumljeni s tem uspehom so pri Equal Arts sprožili projekt Hen Power (Kokošja moč) na osmih različnih krajih, od domov za ostarele do rejniških centrov. Namenjen je predvsem moškim v takšnih centrih, nagnjenim k depresiji, ker nimajo tako širokih socialnih mrež kot ženske, čeprav so v njem tudi ženske.

Številni priznavajo, da so jim kokoši spremenile življenje, čeprav se nanje niso navezali kot na hišne ljubljenčke. Kokoš je pač samo kokoš. A kljub takšnim trditvam jih skrb za pernato jato nadvse veseli in bi se brez nje počutili izgubljene, pravijo. Lani so celo kupili inkubator in vanj nasadili oplojena jajca. »Vsi smo čakali v hali, zbrani okrog inkubatorja na pultu, nato pa smo se s solzami v očeh začeli objemati, ko so iz jajčk pokukali kljunčki,« pravi Jos Forester-Melville, vodja projekta. »Snemali so s kamerami, kot da gre za njihove vnučke na šolski prireditvi.«

Poleg družabne funkcije kokošje družine ne kaže prezreti tudi vzgojne, pravi Dušan Peterkovič, ki doma opazuje, s kakšno vnemo njegovi vnuki skrbijo za mali kokošnjak. Uvedba kokoši v šole in vrtce bi gotovo pozitivno vplivala na otroke, meni podjetnik, ki je premične kokošnjake začel delati tudi za trg.

Kokoš je na simbolni ravni pogosto uporabljena tudi kot sinonim za brezglavost in celo neumnost, toda v projektu belgijskega umetnika Koena Vanmechelena je bila uporabljena kot primer biokulturne različnosti. V okviru tako imenovanega Kozmopolitanskega piščančjega projekta je umetnik križal kokoši iz različnih držav, med drugim je uporabil tudi slovensko štajerko, da bi vzgojil kokoš, ki bi bila nosilka kokošjih genov z vsega planeta. V večletnem križanju se je izkazalo, da je vsaka naslednja generacija hibridov boljša in močnejša. Vsak organizem potrebuje drugega, da lahko preživi, je sporočilo projekta, ki ga je Belgijec leta 2013 predstavil v Ljubljani in istega leta zanj prejel evropsko nagrado.