Družba izobilja je prinesla lažni občutek, da je vse v redu

Ravnateljica dijaškega doma Kranj Judita Nahtigal zmajuje z glavo in hoče povedati, da je situacija, v kateri je, res nora.

tor, 01.03.2016, 06:00

V Oni preberite še:

- V središču: Podjetniški feniks M Tom

- Plesne urice za vso družino v Ajdovščini: Palčki in mame se odlično zabavajo

- Zdravje: Koristnost vitaminov in mineralov

Zdi se, da se je zadnji teden veliko ljudi igralo igrico kdo se boji črnega moža. Veliko, kako bi rekla, vsaj biološko odraslih posameznikov? A to je najbrž tudi vse. Kako si je sicer mogoče razlagati ravnanje 24 profesorjev, ki so zamudili nepopravljivo priložnost, da bi svoje dijake naučili svetovljanstva, strpnosti, samozavesti in poguma? In kdo so starši, ki so pred vrati kranjskega dijaškega in študentskega doma bolj ali manj žolčno nasprotovali temu »črnemu možu«, ki da bo njihove otroke nepopravljivo poškodoval? Ravnateljica prof. Judita Nahtigal nas je pričakala utrujena, zmajajoč z glavo, in hoče povedati, da je situacija, v kateri se je znašla, res nora. Kajti Slovenija se je tokrat prav res izkazala. Svoje otroke je želela zaščititi pred gorečo nevarnostjo šestih mladoletnikov brez staršev, upanja in domovine. Kje so razumniki? Rak ksenofobije je metastaziral, levica osuplo išče odgovor na histerijo, predsednik republike pa, če že, govori v premetankah. Očitno je pomembneje biti zapečeno popularen kot se v zgodovino ne zapisati kot škodljiv politični ornament.

Dr. Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, je v Sobotni prilogi takole zapisala: »Težko je reči, koliko Slovencev je ksenofobičnih. Ob sedanjem valu beguncev so ksenofobični in do tujcev sovražni glasni, strpni in sprejemajoči so tiho.« Zakaj je tako, kaj menite?

Če je nekdo sam v sebi miren, spravljen s svetom, zadovoljen sam s sabo in odprt, ta najbrž ne more biti militanten in na vse odgovarjati z glasnim ne. Dobro, se najdejo posamezniki, ki tudi svoje, v izhodišču pozitivne ideje izražajo preveč agresivno. In ne, tudi to ni v redu. Naučila sem se in se o tem tisočkrat prepričala: prav nobena skrajnost ni dobra.

Ampak česa so se bali vsi ti profesorji in starši, ki so se jasno opredelili proti peščici mladoletnikov, ki naj bi prišla v dom?

Povedali so mi, da se od vsega najbolj bojijo drugačne kulture, ki naj bi bila z našo povsem nekompatibilna. Da, so rekli, v redu, govorimo o otrocih; a kaj, če v resnici niso otroci. Kaj, če so odrasli? In četudi so otroci, so to otroci, ki so bili vzgojeni v drugi kulturi, takšni, ki ima drugačne vrednote, odnos do žensk, način življenja, ki se z našim nikakor ne bi mogel zliti. Govorili so, da jih je strah nasilja in predvsem tega, česar se bojijo vsi ljudje – neznanega.

Mnogo staršev je bilo mogoče najti, ki niso bili podučeni o dejanskem stanju, ki so informacije sprejemali povsem nekritično. Saj veste, kako je – danes lahko dobiš potrditev za prav vsako misel, če le hočeš. Predvsem pa so starši želeli zagotovilo, da bo vse v redu. Hja, kdo pa lahko to zagotovi pri t. i. naših mladostnikih? To je neumno, nesmisel.

Tisti, ki so bili najbolj proti, so bili seveda najbolj glasni. Ko sem gledala vse te obraze pred sabo, sem videla posameznike, ki so besneli, se za moj okus celo zelo neprimerno vedli, videla sem tudi posameznike, ki so svoje nestrinjanje izražali povsem kultivirano. Ne smem pa pozabiti na starše, ki se niso strinjali. Ampak ti so bili tiho. In to je problem! Slabo uspeva, ker dobro ne naredi nič. Verjamem, da je bilo med starši, ki se niso pojavili pred vrati doma, veliko takšnih, ki bi morda izrazili podporo. Morda. In spet si prikličem v spomin klic gospe z Jesenic, ki mi je prav mirno rekla, da sicer sočustvuje in se kot mama zaveda, da je pomagati treba: »Ampak res na tak način? Mar država ne more narediti kaj drugega? Kaj pa naši otroci?« Slovenci smo sicer pripravljeni pomagati. A ne ravno tukaj in ne ravno zdaj. Odlični smo v solidarnosti na daleč. Naj ponovim; 24 profesorjev je jasno izrazilo nestrinjanje, ampak obstajajo tudi tisti, ki niso bili proti. A ti so bili tiho.

Lani na božično noč je pred vrati novomeškega Sokolskega doma, kjer so izrazili podporo beguncem, zagorelo. Začelo se je s svastiko na vratih, nadaljevalo s fotografijami mladih Novomeščanov, opremljenih z molotovkami. Spomin seže dovolj daleč, da prikliče požig Narodnega doma v Trstu leta 1920. Simboli so močni, zgolj z »najstniškimi hormoni« jih nikakor ne smemo odpraviti. Vi poznate današnjo mladino. Kakšna je?

Mladi so soočeni z dejstvom, da jih ne čaka rožnata prihodnost. Ko je naša generacija hodila v šolo, si je želela čim prej končati šolanje, se osamosvojiti od staršev, iti na svoje, dobiti službo, odrasti. Danes pa se mladi šolajo, a ne vedo, ali bodo sploh dobili službo. Saj niso neumni! Berejo, vidijo, kaj se dogaja. Vidijo, da je veliko izobraženih ljudi brez dela. Pa si rečejo: Kaj bi se učil, saj dela tako in tako ne bo?! Znanje že dolgo ni več vrednota, to vemo.

Spremlja me občutek, da smo otroke nekje izgubili. Glejte, v vrtcu so radovedni, učljivi, pripravljeni ločevati odpadke, skrbeti za okolje, pozdravljati, se učiti manir, zbirati star papir ... Temu sledi osnovna šola, ko naj bi se vse to nadaljevalo samo od sebe. In ko pride predpuberteta, se nekaj zgodi. Otroci postanejo pasivni, nemotivirani, vse je brezzveze. Da, res je, da ima puberteta svojo moč, a vseeno je to čas, ko si ne bi smeli privoščiti, da se jim »odrečemo«, jih prepustiti samim sebi. Kaj naredimo starši? Jih sploh »lovimo« ali se zanašamo, da je puberteta pač puberteta, časa pa imamo malo? Škoda. Kajti ravno to je odlično obdobje, ko lahko zletijo v napačna gnezda.

Zdaj se mi je utrnil spomin na film, ki sem ga nekoč gledala. Govori o fantu z vasi, ki je prišel na kolidž. Povsod je bil zavrnjen. Med puncami ni bil zaželen, v šoli ni bil nič posebnega, tudi čeden ni bil, niti športnik, nikamor ni spadal. In neki dan, ko je sedel na klopi ves poklapan, je k njemu prisedel obritoglavec. Ti, ga je vprašal, zakaj pa si tako žalosten? Povedal mu je, da zato, ker ga ne mara punca, ki mu je všeč. Oni pa ga je takoj vzel v bran, češ kako je to vendar mogoče, ko pa je tako fejst. Končalo se je tako, da je taisti »nevidni« fant na koncu v rokah držal puško. Ker je bil ranljiv in se je počutil zapuščenega, je bil lahek »plen«. Najstništvo je obdobje, ko je mnenje vrstnikov pomembno mnogo bolj kot mnenje mam, na primer. Ampak če imajo trdne temelje, ne bodo zabluzili. Vrnili se bodo na prave tirnice. Staršem vedno rečem: Vaši otroci bodo rinili sem ter tja, ampak mi jim moramo postaviti ograjo. Vedeti morajo, do kod lahko gredo. To jim daje občutek varnosti. In znotraj ograje imajo lahko veliko prostora, tudi za napake.

Kaj je s tem kolektivnim spominom, da se tako hitro razblini? Kako smo lahko tako zelo prepričani, da ne bomo mi Slovenci tisti, ki bomo čez dvajset let »plavali«?

Najbrž ima vsaka generacija svojo zgodbo. Ena je odraščala med vojno, druga po njej, tako kot jaz. Travme vojne so prinesle zavedanje preteklega življenja v pomanjkanju, zato so želeli ljudje za svoje otroke samo to, da ne bi bili za nič prikrajšani, da bi živeli v izobilju. In ravno družba izobilja je bila tista, ki nas je grdo prevarala, prinesla lažni občutek, da je vse v redu. In najbrž smo se ljudje sočasno nehali ukvarjati z vzgojo. Avtoritete očeta ni bilo več, starši so začeli delati vse dni, otroci so postali prepuščeni samim sebi. Travma vojne se je preobrazila v željo po ustvarjanju boljše prihodnosti. In res je šlo na bolje in prihodnost je bila svetla, ljudje so se je veselili. In so se trudili, da bi dosegli kar največ zase in za svoje otroke.

Ko pa smo padli nazaj v resničnost, ko se je znižal življenjski standard, so se izgubile tudi nekatere vrednote. Ravno danes (govorili sva v sredo, 24. februarja, op. p.) sva se z enim od profesorjem pogovarjala o tem, od kod pravzaprav prihaja vse to nasilje. Ugotovila sva, da iz ranljivih in obrobnih družbenih skupin. Če te ne sprejmejo v družbo, te nenehno odrivajo, si marginaliziran, potem potrebuješ presneto veliko volje, da delaš dobro. Najbrž je laže biti slab. In jih gledam vse te, ki so proti beguncem, pa so videti povsem običajni ljudje, imajo radi mačke, pse, spoštujejo svojo mamo. Ampak v resnici ne vem, kaj se je z njimi zgodilo. Je pa še nekaj – danes je družba mogoče zato tako nora, ker je tako hitra. Vsi ti mobilni telefoni, internet, vse to je naredilo svet tako zelo majhen. V tej naglici človek nima časa niti zajeti sapo in trezno razmisliti. Vse je hitro, hitro, hitro.

Včasih sem se iz službe vozila z avtobusom. Pol ure je trajalo, da sem prišla domov. Deset minut sem hodila do postaje, 15 minut sem se vozila z avtobusom in nato še deset minut pešačila do hiše. Domov sem prišla umirjena. Imela sem čas premisliti o dnevu, ki je bil za mano. Zdaj pa stopim iz doma, se v prometu z avtomobilom skoraj petkrat zaletim in domov pridem vsa iz sebe. Najbrž je naglica kriva, da se ne znamo umiriti, debatirati, misliti ...

Pred dnevi je umrl Umberto Eco. Nekoč je rekel: »Socialna omrežja danes omogočajo množici imbecilov, da se izrazijo, pa čeprav so poprej imeli možnost govoriti le v gostilni, in to po kozarcu vina, ne da bi s tem kakor koli motili socialno okolje. Zdaj pa imajo isto pravico do izražanja lastnega mnenja kot nobelovci.«

Da, gospod je bil zelo moder. Z njim se močno strinjam. Jaz bi sicer izpostavila predvsem to, da so danes ljudje prepričani, da lahko kadar koli in kjer koli rečejo ali naredijo kar koli. Ker imajo to pravico. Ob tem pa ne pomislijo, da jo imajo drugi tudi. Če bi vedeli, bi lahko drug drugega poslušali. Dobro, morda je imbecil premočna beseda, jaz bi tem ljudem rekla, da so preveč obrnjeni predvsem sami vase. Mladina je danes pogosto tako zelo razvajena, da misli, da ji prav vse pripada. Nekateri starši me gledajo debelo, ko rečem: »Glejte, svojim otrokom ste dali vse možnosti za učenje, oblačite jih, hranite, plačujete internat, od njih pa zahtevate samo eno stvar – da vam domov prinašajo pozitivne ocene. In kaj boste naredili, ko jih ne bodo več?« Pravim jim: »Poglejte, tukaj se cel štab ljudi 'muči' za vaše mlade, oni pa – nič? Zakaj jim nič ne rečete? vprašam starše. Vaš otrok je veliko dobil, zdaj pa naj še kaj da. Pri številnih starših te zavesti ni. Otroke še vedno zavijajo v celofan.

Zgodovina nas uči, kakšne so bile posledice postavitve bodeče žice. Najprej je izolirala taboriščnike, nato pa krutost normalizirala. Še več, vse to je počela v imenu varnosti. Kaj porečete na to?

Odgovorila vam bom, kot že leta odgovarjam dijakom in vsem, ki imajo pet minut, da me poslušajo: Vsak človek mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja! Ko slišim dijaka, ki skuša svoje dejanje opravičiti z besedami: Saj je Miha tudi!, vprašam, ali je bilo Mihovo dejanje dobro. In če reče ne, odvrnem: Potem pa to ne sme biti tvoj izgovor! Ti se odločaš zase. Vedno imaš pravico izbire, a s tem sprejemaš tudi odgovornost. Saj on tudi! je izgovor slabičev. To pomeni, da zmorem samo slediti.

A dejstvo je tudi, da deviantno postaja normalno. In spet smo pri vzgoji in vprašanju, kje smo te otroke izgubili. Moj svet je tak, kakršen je, in verjamem, da otroci svojih dejanj ne bi opravičevali z dejanji drugih, če bi bili bolje, drugače vzgojeni. Seveda ravnanje vlade ustvarja okvire, ki ti lahko delno opravičijo lastna dejanja, a v resnici je problem to, da samostojne odločitve zahtevajo angažiranje. To pa se ljudem ne da, ker je naporno. Zato je laže slediti. Če vidim v avli dijaka, ki kadi, česar seveda ne sme početi, je zame mnogo laže, če ga »ne vidim«. Če pa ga, se moram ustaviti, spregovoriti z njim. Če spregledaš, sicer pasivno dovoljuješ, a problemov nimaš. Če pa problem vidiš, ga moraš začeti reševati. To pa ni vedno preprosto. Gotovo je laže obrniti glavo stran kot vztrajati.

Ljudem bi moralo biti jasno, da odločitve nosijo posledice. Glejte, starši se imajo pravico bati za svoje otroke, pa čeprav se jaz ne strinjam z njimi o tem, kakšna, če sploh kakšna, nevarnost je v tem našem primeru obstajala. Do kod je skrb še lahko izgovor? Eden od staršev me je vprašal, ali so name izvajali kakršen koli pritisk, da sem se odločila sprejeti te otroke. Niso! Odločila sem se povsem sama!

Da, vsi vladni ukrepi niso pravilni, a v tem primeru je najbolj pomembno, da bi svoje jasno stališče postavilo področje pedagogike. Bomo mi kot poklicni vzgojitelji, ki naj bi bili vzor, tisti, ki vodimo mlade, bomo v tej žgoči situaciji otrokom povedali, kakšna bo družba, kako se bo spremenila, kako ravnati, jim skušali vcepiti strpnost in to, kako pomembna sta predvsem duša in srce, ali bomo ...?

Ta hip kaže slabo. Bistveno vprašanje je, kdo se bo bolj angažiral. Se bo negativni del družbe, ta, ki je preprečil nastanitev? Bodo zmagali strah, ksenofobija, predsodki? Ali se bo angažiral tudi tisti »dobri« del, ki s tem, ko je tiho, vse to dopušča?

Pedagoginja ste. Se še splača otroke vzgojiti v dobre in solidarne? Mar jih ne bodo takšnih pohodili kot ščurke?

Imam tri hčerke. To vprašanje sem si tudi sama že zelo zgodaj postavljala. Vsa tri dekleta sva z možem vzgojila v solidarnosti in pomoči. Odkar pomnim, so reševale mačke in pse in povožene ptiče, pomagale sošolcem, najstarejša je aktivna v nevladnih organizacijah. Kakšno popotnico sem jim dala? Gotovo sem jih vzgojila v skladu s svojimi vrednotami, kar pomeni tudi, da bodo v življenju večkrat žrtve. A vseeno menim, da bi še enkrat ravnala enako.

Stare so od 25 do 37 let. Ponosna sem nanje, za vse tri lahko rečem, da so čudovite. Torej že nisva mogla tako zelo udariti mimo. In res je tudi, da sem v tej situaciji kljub burnemu razpletu dobila neverjetno veliko lepih in spodbudnih sporočil, ki me hrabrijo, izkazujejo spoštovanje. Ne morem pozabiti klica gospe Fatime, ki mi je jokajoč v telefon razlagala, kako sta s hčerko v devetdesetih letih prišli iz Bosne v Slovenijo, in ko mi je rekla Držite se, zlata moja!, je bilo hudo tudi meni. In se vprašam, kako je mogoče, da je postala ena zame povsem normalna pripravljenost pomagati ljudem v stiski prepoznana kot izjema, za katero mi je treba čestitati. Temu se nihče ne bi smel čuditi!

Čutim, da nisem sama. Upanje ni izgubljeno. Je noro. In da, bojim se tudi sama, kako bo. A vseeno verjamem. Morda sem naivna. Upam le, da nisem kapitalno zabita. Verjamem, da dobro mora zmagati. In veste kaj, mladini je treba zaupati. Če jo podcenjujemo, smo že izgubili. O tem se prepričam čisto vsakič, ko v mojo pisarni pridejo mladi. In med njimi recimo fant, ki je prepoznan kot problematičen na vse mogoče načine, a potrka, počaka, vstopi in pove, ves nasmejan in ponosen, da je končno popravil matematiko! Vmes navrže še, da bi morala prebarvati steno v zeleno. (Smeh.) In to je otrok, ki je potreboval samo enega človeka, ki mu je rekel – bravo. Mladi niso neumni, so pa pogosto zapuščeni.

Prijavi sovražni govor