Tiskane izdaje
Pogled proti vzhodnemu pobočju Škola je jemal dih, kajti tistega popoldneva se je po njem z vso hitrostjo, eksplozivnostjo in močjo podilo kakšnih štirideset kolesarjev. Ne običajnih, da ne bo pomote. Njihove čelade, kolenčniki in kolesa so dokazovali, da so pravi gorskokolesarski šprinterji, ki jih ne ustavi nobena ovira. Tak je pač štirikros, za gledalce ena najbolj spektakularnih kolesarskih disciplin.
Ne preseneča, da s(m)o tisti, ki s(m)o dogajanje spremljali iz žabje perspektive, večkrat ostali odprtih ust. In da so sapo vsaj malce lovili tudi tekmovalci, potem ko so se po vrtoglavem kolesarskem drnu, ki je vključeval takšne in drugačne skoke, pa tudi kakšen padec vmes, spuščali proti cilju. Da stvar ni niti najmanj preprosta, prej nevarna, je znal zaključiti vsak laik ob progi, Kristijan Medvešček, dvakratni državni prvak v štirikrosu, pa je takšni ugotovitvi lahko zgolj pritrdil.
»Kar naporno je. A v primerjavi z mojo glavno disciplino, v kateri nastopam, to je enduro, pravzaprav ni nič takega. Na kaj morajo biti tekmovalci pri štirikrosu še posebej pozorni? Rekel bi, da je njihova fizična pripravljenost izjemno pomembna. Če je ta dobra, je možnost poškodb toliko manjša. Poškodbe pa so sestavni del tega športa. Če tega ne sprejmeš, je bolje, da sploh nisi zraven,« je poudaril. In dodal, da gre pri štirikrosu za kombinacijo tehnike in hitrosti. »Čez zimo zato krepiš moč, da potem pridobiš predvsem hitrost. Ko je topleje, pa se posvečaš tehniki. Čeprav takrat, ko si na progi, izpopolnjuješ tudi tehniko in izboljšuješ telesno pripravljenost,« je nepoznavalki razložil nekaj osnovnih zakonitosti v Sloveniji v zadnjem času nekoliko manj popularne kolesarske discipline.
Enako zahtevno kot smučanje
»Kar je v bistvu škoda, saj gre za zelo zahtevno disciplino, ki pa je za gledalce izjemno atraktivna. Najbrž se zanjo odloča čedalje manj ljudi zato, ker se je s takšnim športom precej težko začeti ukvarjati. Za petnajstletnika je priti na progo, kakršna je ta v Ajdovščini, velik zalogaj. Prog za začetnike pa je v naši državi zelo malo,« je priznal. »Pravzaprav je ajdovska edina v Sloveniji, na kateri se v štirikrosu sploh lahko tekmuje,« je zatrdil.
Pogled na njegovo opremo je zastavil novo vprašanje. »Koliko stanejo takšna kolesa? Za štirikros so nekoliko cenejša kot za enduro, vsaj dva tisoč evrov pa zagotovo. Navzgor omejitev ni, stanejo tudi več kot deset tisoč evrov,« je pojasnil Medvešček, ki se s štirikrosom ukvarja dobro desetletje. Trojica njegovih vrstnikov je v tistem trenutku že končala nastop v četrtfinalu. Bližnje srečanje z njimi je bilo novo presenečenje, saj smo svetovnega prvaka v smučarskem krosu Filipa Flisarja odkrili še kot tekmovalca štirikrosa, čeprav je znano, da se je z letošnjim poletjem s smuči pognal na kolo BMX v Uniorjevi ekipi.
»Kako je bilo na progi? Super, v redu, fajn je! Kaj naj rečem? To je res posebna dirka. Ne, treme na štartu ni bilo. Kar ne pomeni, da ne moreš pasti, a vseeno ni bilo težav! Kakšne načrte imam v tej kolesarski disciplini? Eh, kakšnih posebnih rezultatov ne pričakujem, prišel sem bolj na trening, druženje in v podporo tej vrsti kolesarjenja,« se v svojem prepoznavnem slogu zasmeji mariborski adrenalinski odvisnik. Ki pa je na kolesu očitno prav tako bojevit kot na smučeh, saj je nazadnje v skupini elite zasedel tretje mesto. Hitrejša od njega sta bila le branilec lanskega naslova državnega prvaka Matija Stupar in Urban Rotnik, ki je ta naziv dosegel na predlanski tekmi.
Ovire, skoki, zavoji
Ob tem moramo pojasniti, da je sistem tekmovanja v štirikrosu v bistvu enak dvema olimpijskima športoma: smučarskemu in borderskemu krosu. Štirje tekmovalci se podajo na progo z ovirami, skoki, zavoji in prva, ki prideta v cilj, napredujeta naprej. Tako se tekmuje vse od šestnajstine finala do finala, v katerem se znajdejo najboljši štirje. In kako svetovni smučarski prvak v krosu gleda na svojo kolesarsko konkurenco? »Fantje so zelo dobri. Da danes dirkata tudi dve dekleti, je pa sploh super, čeprav je to, kar počneta, kar malo nevarno. Sicer pa so priprave za štirikros podobne kot pri vsakem drugem športu. Najprej je treba poskrbeti za telesno pripravljenost, sledijo specifični treningi. In to po posebnih progah, ki jih je pri nas, jasno, premalo.« Pa je gorski kolesarski kros napornejši od smučarskega?
»Vsak šport je na tej ravni enako zahteven,« meni Flisar. Ki se ob naslednjem vprašanju kar malce zdrzne. »Ali se ukvarjam še s kakšnim športom, za katerega novinarji ne veste? Eh, pa saj nimam časa za nič drugega,« zamahne z roko, preden se iz njegovega grla zasliši glasno spodbujanje tekmovalcev, ki so tik pred ciljem. Kevin Berginc, prav tako član »elitne« kategorije štirikrosa, je v Ajdovščini nastopil že tretjič.
»Proga je vsako leto boljša, po mojem mnenju pa ni preveč nevarna. Slovenija ima nekaj prog za štirikros, a je ta edina, ki bi ji lahko rekli prava. V Evropi je ta kolesarska disciplina veliko bolj razvita, sploh na Češkem, Poljskem in Slovaškem,« pove kolesar, ki ima želje in ambicije tekmovati celo na kateri od evropskih tekem v disciplini BMX. Sledi nova zanimiva informacija: verjeli ali ne, a v ajdovski kolesarski klub Črn trn se včlanjujejo celo – Štajerci. Mariborčan Žan Godina je že tak primer. »Tu imam boljše razmere in tudi pomagajo mi na moji športni poti. Na treninge sicer hodim v Maribor, kjer imamo progo BMX, saj je Ajdovščina vseeno malo predaleč,« se zasmeji.
Trenirajo že pri štirih letih
Klavdij Blažko, predsednik Kolesarskega kluba Črn trn iz Ajdovščine, je prepričan, da je štirikros izrazito tehnična disciplina, zato je treba že med zelo mladimi vzgajati bodoče tekmovalce. In v klubu to tudi počnejo dvakrat do trikrat na teden. »Imamo približno trideset mladih fantov, ki se bodo danes predstavili na krajši progi,« pove in doda, da se s tem športom začnejo ukvarjati že malčki pri štirih letih. »Seveda na zanje primernih progah, kjer so postavljene različne zemeljske ovire. Otroci se učijo voziti tako, da bodo kasneje v naravo preselili svoje znanje. Ta šport je sicer nevaren toliko, kot dopustiš. Tekmovalci, ki ste jih videli danes, so na mejah, na najvišji ravni dopustnega,« poudari.
Svoje moči merijo v različnih kategorijah: amaterji so tisti, ki so brez licenc in praktično niso člani klubov, najmlajša kategorija se imenuje U-15, saj za mlajše od petnajstih let ni primerna, potem sta tu še kategoriji U-19 in elite. Ti sta običajno združeni, kar pomeni, da tekmovalci v njiju moči merijo skupaj, a na koncu rezultate ločijo. Skupina elite je članska kategorija, v njej pa nastopajo tudi tekmovalci, ki imajo trideset let in več. A kakorkoli že, štirikros je po Blažkovih besedah garaški šport, osnovan na šprintu, pri katerem pa je treba vložiti veliko truda tudi v tehniko, da postaneš resnično dober. »Tekmovalci morajo biti dovolj hitri, eksplozivni, ne smejo se bati velikih skokov. Ker so praktično gorskokolesarski šprinterji, progo običajno prevozijo v manj kot petdesetih sekundah, medtem ko imajo druge kolesarske discipline daljše čase, v katerih se tekma konča. Spust, denimo, traja okrog tri minute,« pove.
Za daljša razpredanja o tem, zakaj v Sloveniji štirikros ni bolj razvita kolesarska disciplina – če vprašate Blažka, k temu pripomore predvsem dejstvo, da država nima jasnih stališč, kako je opredeljeno gorsko kolesarstvo, naravovarstveni zakon pa gorskim kolesarjem nasprotuje –, pravzaprav ni bilo časa. Kajti treba se je bilo pripraviti še na posladek dneva, pardon, noči. Na tako imenovani Night dirt jam, kjer z adrenalinom nabiti kolesarji gledalcem pokažejo še izbrane trike s svojimi jeklenimi konjički.
