Tiskane izdaje
Dva dni, 30 kilogramov
Tako so letos poleg oglarske kope prvič postavili še talilno vetrno peč (po načrtih iz rimskih časov) za taljenje železove rude in jo včeraj tudi preizkusili. Kot je pojasnil Luka Novak (s koparskim imenom Pavel) iz Svetega križa (Planine pod Golice), je v Savskih jamah, kjer so nekdaj že kopali železovo rudo in jo tamkaj sprva tudi predelovali, med ostanki ohranjenih rudarskih rovov odkril manjšo žilo železove rude.
»Dva dni sem kopal, da sem nakopal 30 kilogramov rude,« je povedal ljubiteljski iskalec rude, ki je po koncu taljenja rude v peči včeraj ugotovil, da je je glede na velikost peči, ki so jo postavili, nabral premalo. Izdatnih najdišč železove rude v Savskih jamah ni več, saj je bila večina zalog že davno odkopana, je dejal Luka Novak, ki je na zbadanje kolegov pri oglarski kopi, ki sicer živijo v dolini, glede kraja svojega bivanja odvrnil: »Če ne bi bilo Ro't (Rovt), tudi Jesenic ne bi bilo.« In prav ima, saj se je železarska dejavnost sčasoma preselila v dolino, k močnejšim vodnim virom (ob potoke in ob Savo Dolinko), ki so zagotavljali večjo silo za delovanje naprav na vodni pogon.
Novak se je kopanja železove rude lotil na tradicionalen način, saj, kot je dejal, v gozd posebne mehanizacije ne moreš pripeljati. Tako si je pri delu pomagal samo z železnim dletom oziroma klinom (v lokalnem okolju znan kot majzel) in macolo. »Ko odkriješ žilo, vanjo zapičiš majzel in po njem tolčeš z macolo, dokler iz žile ne izklešeš kosa železove rude,« je delo s trdno kamnino opisal Novak. Kamnino je treba pred nadaljnjo obdelavo še zdrobiti in prebrati ter iz nje odstraniti apnenec, sadro, kremen in druge snovi.
Kakovostno jeklo
Poleg železove rude (siderit, limonit) so v Savskih jamah našli tudi nekaj kamnov kremenovega peščenjaka (lokalno ime zanj je soutan) ter jih skupaj z ilovico in nekaj soli uporabili za izdelavo peči za taljenje železa, medtem ko je Novak na planini Belščica nad Koroško Belo našel nekaj manjših kosov manganove rude, iz katere se izdela kakovostnejše jeklo. Prav z uporabo mangana v proizvodnji jekla je pred poldrugim stoletjem zaslovela jeseniška železarna (tedaj del Kranjske industrijske družbe). Pod vodstvom inženirja Lamberta Pantza so namreč na Jesenicah prvi na svetu izdelali feromangan, ki ima boljše lastnosti od običajnega železa in za katerega so leta 1873 na svetovni razstavi na Dunaju prejeli zlato odličje.
Ker najdena železova ruda vsebuje veliko primesi oziroma je ruda iz Savskih jam premalo kakovostna (zato so njeno pridobivanje tamkaj leta 1892 opustili), so jo morali najprej speči v pražilni peči. V preprosto rimsko vetrno peč, ki so jo naredili ob kopišču in je bila deloma vkopana v zemljo (včeraj so si jo tako kot kopo za kuhanje oglja ogledali učenci osnovne šole Koroška Bela), sta vodili dve cevi za zrak, poleg tega so izdelali še kukalo, ki je omogočilo pogled v jedro peči in s tem taline. V peči so najprej zakurili les, s katerim so dosegli temperaturo okoli 800 stopinj Celzija. Z dodajanjem oglja temperaturo v peči dvignejo na 1100 do 1300 stopinj, pri kateri se ruda lahko tali, hkrati je oglje tudi vir ogljika za doseganje večje kakovosti železa. Ko je peč primerno segreta, vanjo z vrha izmenoma in po plasteh dodajajo eno merico rude in od dve do tri merice oglja, nas je o skrivnostih pridelave železa poučil Luka Novak. Ko zmanjka materiala in po koncu gorenja, na dnu peči ostane najtežja frakcija – tako imenovani volk, ki je železo z drugimi primesmi. Volka iz peči dvigneš s kleščami, in ko se pohladi, ga z lesenim kladivom – batom razbiješ na manjše kose, pri čemer se od železa ločijo nečistoče, kot so žlindra ali ostanki oglja. Volk ni tehnično uporabno jeklo, ampak le osnova za nadaljnje taljenje pri temperaturi med 900 in 1100 stopnjami Celzija in dodajanje drugih dodatkov za zviševanje kakovosti jekla, je veteran pridelave oglja Janez Sterle dopolnil Novaka. Ta je dodal še, da z večkratnim segrevanjem in ohlajanjem ter obdelavo (kovanjem) šele nastane kakovostno jeklo.
Za konec bo koparski žmoht
Začetki sodobne pridelave železa v okviru dejavnosti KD možnar Koroška Bela so postavljeni, zdaj je treba le še počakati nadaljnjih tisoč let, da bo ob Savi Dolinki po zgledu iz zgodovine nastala še ena tradicija in na njej temelječa železarna, se je hecala zbrana druščina ob kopi in peči za taljenje železove rude, medtem ko je čakala, da se na priročnem kurišču v kotlu skuha koparski pasulj.
Koparski žmoht, ki je še najbolj značilna jed s kopišč, bo nastal šele zadnji dan pridelave oglja, predvidoma v petek, ko bodo v kotel stresli in skuhali tisto, kar jim bo ostalo. Menda pa železa vanj ne bodo dali ...
