Tiskane izdaje
Kaj imajo skupnega Tina Maze, Primož Suhodolčan, Adi Smolar, Ivo Ban, Matjaž Pikalo, Slavko Bobovnik, Eva Boto, Pia Zemljič, Damir Dugonjić pa številni diplomati, pisatelji in pesniki, akademiki, znanstveniki, umetniki, župani in politiki? Gimnazijo Ravne, kjer so nekoč gulili srednješolske klopi. Šola, ki so jo dijaki zgradili z lastnimi rokami, je pred 70 leti Korošcem odprla okno v svet.
Takoj po drugi svetovni vojni leta 1945 so se v takratnem Guštanju, današnjih Ravnah na Koroškem, odločili, da bodo imeli gimnazijo. Zamisel, ki je vzniknila pri znamenitem dr. Francu Sušniku, je takoj podprl fužinarski sindikat takratne ravenske železarne in pri ministrstvu za prosveto so si izborili ustanovitev nižje gimnazije, ki bo delovala v ravenskem gradu. Brzojavka o tem je prispela v Guštanj 17. septembra 1945 in že kmalu so z razglasom vabili dijake k sprejemnim izpitom, na katerih je bilo treba znati predvsem »gladko čitati, pisati po nareku, spoznati samostalnik, pridevnik in glagol, določiti povedek in osebek, poznati družino slovanskih narodov, poglavitne reči narodnoosvobodilnega boja, federalne enote in glavna mesta Jugoslavije ter gladko poštevanko«. Petnajstega oktobra 1945 se je začel pouk v šestih oddelkih, s šestimi učitelji.
Prve generacije so se učile v gradu
V prvi generaciji dijakov, ki so leta 1945 prestopili prag novoustanovljene ravenske gimnazije, je bil tudi takrat 16-letni Drago Plešivčnik, poznejši kirurg in primarij v slovenjgraški bolnišnici, kulturnik in častni občan Mestne občine Slovenj Gradec. »V našem razredu nas je bilo 30, bili smo sila čudna skupina, z vseh koncev – nekateri iz nekdanjih meščanskih šol, iz izgnanstva v Srbiji, trije smo prišli iz vojske, sam sem prej hodil v gimnazijo v Mariboru in Celovcu, eni so prišli iz ujetništva pa iz prekomorske brigade, eni so se s starši vrnili iz tujine ...« Ker je imela ta pestra mešanica zelo različno predznanje, je bil to tudi za profesorje precejšen izziv. »Profesorjev ni bilo veliko na voljo, bili so učitelji meščanskih šol pa ljubiteljski zgodovinar, profesorica ruščine se je z nami vred učila od lekcije do lekcije. Angleščino nas je učil Janko Messner, ki je bil še študent.« Nato se je profesorski zbor čedalje bolj krepil z dobrimi profesorji, šola je bila kakovostna in hitro pridobila ugled v državi.
Gimnazija je bila predvsem humanistično usmerjena, naravoslovje je bilo v začetku zapostavljeno. »Nismo imeli ustreznih pripomočkov, laboratorijev, šele na univerzi sem imel prvič epruveto v roki,« se spominja dr. Plešivčnik. Grajske sobane so kmalu postale pretesne. »V zadnji razred smo hodili že v leseno brunarico, ki so jo postavili ob gradu, in tam tudi maturirali.« Dijaki so se odločili, da novo šolo zgradijo z udarniškim delom, kajti denarja iz »centrale« ni bilo. »Republiško mladinsko vodstvo nam je nasprotovalo, saj je bila takrat glavna gradnja Nove Gorice. Vztrajali smo in nazadnje smo morali 20 najmočnejših mladink in mladincev poslati gradit Novo Gorico, 120 brigadirjev pa je lahko začelo kopati gradbeno jamo.« Delali so med počitnicami in brigada je na delovišču tudi živela. Tudi tisti, ki so bili z Raven, niso spali doma. »Poskrbeli smo tudi za program po delu in še nikoli nisem slišal, da bi se kdo pritoževal, da bi bili kakorkoli izkoriščani. Vsi imamo na tisti čas lepe spomine.« Ob sobotah so počivali, ob nedeljah pa so prišli pomagat tudi starši, delavci in dijaki od drugod. »Tudi partijski funkcionarji in Sušnik so ob nedeljah na gradbišču vozili karjole, na pomoč so prišli vojaki. Veliko gibanje je bilo to in vsi so s ponosom gledali na nas in odobravali, kar počnemo.«
Ples je pot v pekel
Dijaki, nekateri so tudi stanovali v dijaškem domu v gradu, so si znali popestriti šolanje. »Naš razred je imel celo klavir in smo igrali in plesali. Sošolec se je med vojno v ujetništvu naučil igrati jazz, že davno, preden se je ta pojavil pri nas. To ni bilo všeč ravnatelju, češ da se ne spodobi, in dal mi je knjigo Ples je pot v pekel. Nikoli je nisem prebral, plesat pa smo potem raje hodili v park, kamor je sošolec prinesel star gramofon.« Razpoloženje je bilo nadvse veselo, sproščeno, razigrano, vojne je bilo konec. Kljub temu so gimnazijci veljali za zrelejše od vrstnikov. »Odnosi s profesorji so bili zelo pristni, brez nepotrebne distance, a z dovolj avtoritete. Vedeli smo, da se je treba učiti, in to željo po znanju nam je dala ravenska gimnazija. Odprla nam je okno v svet. Kje pa smo prej kdaj slišali za Darwina ali dialektični materializem ... Svet si začel tudi razumevati, ne samo gledati, in si tudi postavljati vprašanja: kaj pa je to, zakaj pa je to tako ...«
Matura prve generacije je bila poseben dogodek. »Nihče ni prav vedel, kako to gre, in vsi smo bili malo živčni, učitelji in dijaki.« Maturitetna vprašanja so žrebali. »Po rusko sem moral povedati kratek življenjepis pesnika Lermontova,« pove Plešivčnik, ki pa mu zadnje leto gimnazije ni ostalo v spominu le po maturi. Takrat se je namreč med njim in sošolko Berto Ring vnela ljubezen. »Dijaška ljubezen je tako romantična in magična, da se ji ne moreš upreti.« Še vedno drži, z ženo Berto sta skupaj že več kot 60 let. Tudi s sošolci iz prve generacije ravenskih gimnazijcev se še vsako leto srečujejo. Te dni bodo skupaj praznovali 66. obletnico mature.
Na goro morajo priti vsi
Medtem na ravenski gimnaziji poteka matura generacije 2015, v vsaki generaciji doslej pa je imela šola zlate maturante in zmagovalce državnih, pogosto pa tudi svetovnih tekmovanj z različnih področij. »Biti maturant Gimnazije Ravne je pomenilo in še pomeni znanje in človeško zanesljivost,« je dejal ravnatelj Dragomir Benko (1741. maturant). »Številni maturanti ustvarjalno sooblikujejo slovenski pa tudi širši kulturni, znanstveni, gospodarski in politični prostor. Šoli je uspelo ohraniti ponosen obraz in kakovostno delo, srčnost in dobroto.« Solidarnost je bila že od Sušnikovih časov temeljno vodilo gimnazije. »Sušnik je s prispodobo dejal, da morajo na goro priti vsi, ne le nekateri.«
Ravenskim gimnazijcem izbire ne manjka, tako za nadaljnje izobraževanje kakor za odkrivanje lastnih talentov. Šola ponuja obilico ustvarjalnih dejavnosti, ki so dodana vrednost šolskemu programu, v katerega povsod vključujejo sodobno tehnologijo, 50 profesorjev pa predmete med seboj povezuje in prepleta. Dijakom so le nekaj korakov stran v gradu, nekdanji gimnaziji, na voljo osrednja koroška študijska knjižnica, na drugi strani sodoben atletski stadion, olimpijski in pokrit bazen, športne dvorane in smučišče, spredaj pa grajski park s stoletnimi drevesi in obširnimi zelenicami. »V mladih letih je pomembna ustvarjalnost, marsikdo pozneje na podlagi tega izbere življenjsko pot. Veliko delamo z dijaki, da lahko poleg šole naredijo tudi kaj za dušo,« pove ravnatelj gimnazije z dušo, brez katere akademsko znanje Korošcem najbrž še dolgo ne bi bilo na dosegu roke. Tako pa je ravenska gimnazija do letos pridelala že več kot 8200 maturantov ali, kot jo je opisal njen prvi ravnatelj dr. Sušnik: z njo je stopilo ljudstvo Koroške iz stoletne kulturne nicine.
