Kronski dokaz, da je Celje športno mesto

Celjski šport je imel sprva nalogo identifikacije s slovenstvom, nastala pa je valilnica olimpijcev in vrhunskih športnikov.

pon, 01.02.2016, 13:00

Slovenske rokometne reprezentance si danes brez celjskih rokometašev ne znamo predstavljati, štiri olimpijske medalje so v Celje po osamosvojitvi prinesle atletinja Jolanda Čeplak ter judoistki Lucija Polavder in Urška Žolnir, Urška zlato in bronasto. Bogata športna zgodovina se sicer ni začela z ustanovitvijo Sokola pred 125 leti, se je pa takrat šport usidral v slovensko srce mesta.

Športna zveza Celje je v spomin na ustanovitev Celjskega Sokola leta 1890 izdala obsežno monografijo 125 let športa v Celju. Športno udejstvovanje v mestu ima že precej daljšo zgodovino, ustanovitev Sokola pa je imela bolj kot športni politični pomen, razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borut Batagelj: »Šlo je za politično manifestacijo slovenstva v Celju. Protiutež sokolom je bil nemški Turnverein, ki je bil aktiven že od šestdesetih let 19. stoletja.« Kot je Batagelj o najstarejši zgodovini celjskega športa zapisal v prispevku v monografiji, je prav začetek sokolstva v Celju eden ključnih dogodkov, ki so sprožali nacionalna vrenja v mestu. V glasilu nemških Celjanov Deutsche Wacht to podkrepi zapis, da sploh nista pomembna telovadba in druženje, pač pa da si »slovenski hujskači prizadevajo vzbuditi nerazpoloženje med Nemci, ki imajo prevlado v spodnještajerskih mestih«.

Celje je bilo v tistem času pomembno nemško mesto, razlaga Batagelj: »Bilo je del trdnjavskega trikotnika Ptuj–Celje–Maribor. To so bile utrdbe nemštva in želeli so pokazati, da so Nemci tisti, ki to območje kultivirajo in mu vladajo. Na drugi strani pa so bili Slovenci, ki so bili šele v fazi nacionalnega oblikovanja, društva pa so bila ključna za ta proces.« Simbol gradnje slovenstva in slovanstva so bili Sokoli. Zato ni čudno, da so bili v Celju nezaželeni, hkrati pa so si Slovenci močno prizadevali, da bi sokolstvo v mestu dobilo krila. Veliko je k temu pripomogel Matija Benčan, ki je v Celje prišel iz Ljubljane in prevzel vodenje telovadne vrste. Tudi sam je bil odličen športnik, leta 1891 je zmagal v Pragi na vsesokolskem zletu. Da je prišel v Celje, ni bilo naključje, pojasnjuje Batagelj: »Tudi s tem se kaže, da je bilo Celje prostor preloma nacionalnih odnosov, ker so iz Ljubljane pošiljali najbolj zavedne Slovence, ne samo športnike, tudi odvetnike in gospodarstvenike.«

Telesna vzgoja in šport

Šport, kot ga pojmujemo danes, ni bil sokolski ideal. Tam je bila pomembna krepitev narodnega duha, šport, ki spodbuja tekmovalnost, pa deluje razdiralno, so razmišljali. Sokoli so se v Celju veliko družili, predvsem so bile cenjene njihove maškarade. Benčan pa je dal športnemu udejstvovanju prednost. Vendar njegov čas še ni bil zrel za to. V sokolstvo in kasneje v katoliško zvezo fantovskih odsekov se je šport prikradel kot nuja.

Gojili so tudi nogomet, čeprav je ta dolgo veljal za šport, ki vnaša največ razdora. Tekme so bile res precej vroče, saj so se tudi nogometni klubi delili po nacionalnosti. Kot je zapisal Batagelj, je nogomet postal regulirano polje globljih družbenih spopadov: »Želja po tekmovalni prevladi na zelenici je odražala tudi željo po družbeni prevladi krogov, ki so za klubi stali.«

Olimpijci

Celjska atletika je bila dolgo športni paradni konj v mestu. Večina olimpijcev do preloma tisočletja je prišla prav iz atletskih vrst. Celjani so imeli na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu dva predstavnika, eden od njiju je bil atlet Emil Goršek. Ta je svoja nastopa na 800 in 1500 metrov končal v kvalifikacijah, se je pa takrat izkazal gimnastičar Konrad Grilec s šestim mestom ekipno in 25. v mnogoboju – za sabo je pustil tudi Leona Štuklja. Kar trikrat je na olimpijskih igrah 110 metrov z ovirami premagoval Stanko Lorger, najboljši, peti, je bil v Melbournu leta 1956.

Dobrih uvrstitev so Celjani z olimpijskih iger prinesli ogromno, vendarle pa so tiste prve tri nekaj posebnega. Prvo olimpijsko zlato je v mesto ob Savinji prišlo že leta 1984, ko so olimpijski prvaki postali rokometaši Jugoslavije, med njimi pa je bil Rolando Pušnik. Z Iztokom Pucem sta v Celje štiri leta kasneje prinesla še bron, Pušnik pa je olimpijske igre doživel tudi pod slovensko zastavo leta 2000, ko so osvojili osmo mesto.

Poosamosvojitvena celjska olimpijska bilanca pripada nežnejšemu spolu. V Atenah leta 2004 sta bronasti medalji osvojili Jolanda Čeplak v teku na 800 metrov in Urška Žolnir v judu. Peking 2008 je bil bronast za judoistko Lucijo Polavder, Urška Žolnir pa je štiri leta kasneje iz Londona prinesla še težko pričakovano zlato.

Presežki

»Celje je po številu kategoriziranih športnikov še vedno na vrhu v državi glede na število prebivalcev,« o stanju vrhunskega športa danes pove sekretar Športne zveze Celje Hasan Ibrić. Posebej noče izpostavljati nobenega športa: »Šport se je ves čas razvijal, razcvet pa doživel po drugi svetovni vojni, ko so začeli delati Fedor Gradišnik, Slavko Kokot, Stanko Lorger. Atletski klub Kladivar je bil res dolgo časa številka ena, njihov stadion je bil prvi namenski stadion samo za atletiko v Jugoslaviji in tu se je začela kovnica naših atletov. Pa seveda rokomet! Rokometaši so dosegli res vrhunske rezultate. Judo je v Celje pripeljal Ivo Reya leta 1977, Marjan Fabjan pa je iz ženskega tima znal narediti zmagovalno zgodbo.«

Celjani so svoje presežke ustvarjali tudi na rekreativnem področju. Rekreacija je bila čedalje pomembnejša od 60. let prejšnjega stoletja, celjske trimske akcije in sindikalne igre so povzročile njen pravi razmah tudi drugod po državi. Glavni promotor je bil legendarni rokometni trener in utemeljitelj rokometne šole Tone Goršič. Njegovo trdo delo je obrodilo sadove, saj je leta 1975 pri tem sodelovalo že 124 organizacij združenega dela. Trim pa je pripeljal iz Nemčije, kot se spominja v monografiji: »Svoje aktivnosti smo vpisovali v karton. Če si jih imel v enem letu dovolj, si dobil trim značko.« Leta 1968 je športni pedagog Metod Klemenc v Celju prvič pripravil Mednarodne igre šolarjev. Takrat se jih je udeležilo devet mest, danes je to pravo gibanje, letošnje igre šolarjev bodo avgusta na Tajskem.

Monografija, uredila sta jo Jože Volfand in novinar Dean Šuster, v svojem bistvu pokaže prav na odnos Celja in Celjanov do športa. Tudi zato je Volfand dejal, da je knjiga kronski dokaz, da je Celje mesto športa, da je svojo identiteto zgradilo prav z njim.

Prijavi sovražni govor