Tiskane izdaje
Kdo bi si mislil! Od vseh mesečnih izzivov ste nam največ res dobrih receptov poslali za sestavino, ki v kuhi – razen za kakšne medenjake – sploh ni prav pogosta: med! Kak mesec je bilo tako, da smo komaj izbrali pet receptov, ki so se nam res zdeli nekaj posebnega, tokrat je bilo nasprotno: na koncu je bila komisija prav iskreno žalostna, da v finalu ni prostora za vsaj dvajset jedi.
»Med jem, kadar ga moram zaradi zdravja,« je iskreno povedala Tjaša Koren z Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, ko smo po končanem kuhanju premlevali tokratni izziv. Saj ne, da med nima dobrega »imidža«; jemo ga, ker že od nekdaj vsi vemo, da je zdravilen in koristen. Ampak na več načinov, kot bi si kdo utegnil misliti: deluje namreč kot odličen naravni antibakterik za manjše površinske rane; v različnih kombinacijah blaži vneto grlo, vsebuje (predvsem temni, na primer gozdni) dragocene mineralne snovi, sladkoba, prvo, kar pri njem okusimo, pa je telesu takoj dostopna: za fruktozo in glukozo ne potrebujemo nobenih prebavnih encimov, takoj »primeta« in sta zato učinkovito poživilo, kadar smo utrujeni in brez energije. Med je seveda daleč najboljši v naravni obliki, toplotna obdelava mu odvzema zdravilne učinkovine, zato ga pri kuhi ne uporabljamo zaradi teh, ampak zaradi kompleksne sladkosti. Decembrski prazniki pač ne bi bili pravi brez vonja po medenjakih.
Letos pa imamo po zaslugi našega mesečnega izziva še nekaj novih idej, kako ga uporabiti.
Ponovimo, kako izbiramo zmagovalce: od vseh prispelih idej jih v uredništvu najprej izberemo deset, ki se nam zdijo zanimivi zaradi izvirnosti ali tudi samo zato, ker jih v naši prilogi še nismo predstavili in ustrezajo našemu mesečnemu izzivu. Teh deset gre k Mojci Koman, ki je tudi naša redna avtorica in šolana strokovnjakinja za področje prehrane. Ona jih izbere pet, ki jih potem skuhamo na BIC, seveda pod strokovnim vodstvom. Ekipa BIC, največkrat sta to Neli Selan, asistentka pri strokovnih predmetih, in Tjaša Koren, potem določi končnega zmagovalca, pri čemer upoštevajo tudi natančnost in ponovljivost recepta.
Tokrat smo imeli res težko delo: precej receptov se nam je zdelo res inovativnih, uporabnih, zanimivih.
Meso in sladko
Na prvo mesto smo v torek postavili mesni recept – svinjski file z zimsko zelenjavo, mariniran v medu. Nobena kuharica ni imela pripomb na recept, med se odločno čuti, saj ga dodamo tudi na koncu, mogoče bi se dalo malo prilagoditi le obdelavo mesa, saj bi morda kdo pomislil, da je celo preveč pečeno. Ampak jed je odlična, vsekakor dobra ideja tudi za prihajajoče praznike – nič vam ne bo nerodno, če jo boste ponudili zbranim za praznično mizo. Je pa to hkrati lep opomin, da med prevečkrat uporabljamo samo v sladicah, pa vendar se njegova sladkoba dobro ujame tudi z mesom.
Odločitev med prvimi tremi je bila tesna, sta na koncu priznali Neli in Tjaša, vse troje je bilo dobro. Na drugo mesto sta postavili recept, ki je kot nekakšna mini medena potička: polžke iz kvašenega testa z medenim nadevom. Tule se morate pripraviti, da vam bo med pripravo med tekel iz kolača, vsaj nam je, morda je treba nekaj vaje. Rezultat pa je imeniten kolaček, ki je kot nalašč za turobne zimske dni: če vam ta ne bo polepšal nedeljskega popoldneva ob čaju ali kavi in dobrem filmu, potem res ne vemo, kaj vam ga bo. Nekaj »točk« je receptu odnesla nenatančnost pri sestavinah in opisu.
Tretje mesto pa je pripadlo sladici, ki je nasitna, ampak okusna: kockam s suhimi slivami, kosmiči in medom. Ta sladica bi utegnila imeti zaradi svoje sestave ob odličnem okusu še druge koristi, na primer živahno prebavo. Je pa preprosta za pripravo, ima okus po praznikih, v njej se med ravno še prav čuti. Po pripravi je bila naša edina pripomba to, da bi bila še boljša, če bi kakav zamenjali s koščki kakšne dobre temne čokolade, kocko pa postregli z nekaj stepene smetane, da malo »zrahlja« vse skupaj. Prav tako bi se morda lepo vklopila naribana jabolka.
Z zgodbo
To so bili torej trije recepti, ob katerih se nam je zdelo, da najbolje pojejo slavo medenemu okusu. Zanimiva je bila tudi četrtouvrščena kremna zloženka: moderna, ravno pravšnja za kakšnega sodobnejšega kuharja in za ta čas, ko imamo nekaj več energije, da poskusimo tudi kaj novega. Všeč nam je bilo, da med uporablja v nepredelani obliki, torej najbolj zdravi. Na koncu pa rezultat preprosto ni bil dovolj – meden: prevladala je čokoladna plast. Sladica je dobra, streči jo je treba v majhnih količinah in lahko jo ponudite brez strahu, da bi se z njo osramotili pred komer koli. Vendar to ni recept, v katerem bi med igral glavno vlogo, prav tako nas je zmotila nenatančnost pri navajanju količin.
Na petem mestu so pristali paprenjaci, recept, ki nam ga je, pospremljenega z zelo zanimivim pismom, poslala gospa Nada Kostanjevic iz doma starejših občanov v Ajdovščini. Piše, da je recept dobila od svoje mame, ta pa od svoje, znane hrvaške pisateljice Ivane Brlić - Mažuranić. Gospa tudi piše, da ga ni našla v nobeni od knjig, ki se ukvarjajo z južnoslovansko kuhinjo, ga je pa mogoče najti, če besedo paprenjaci vtipkate v spletni iskalnik. Nam priprava žal ni uspela: menimo, da je težava v razmerju med maščobo in moko. Testo se preprosto ni hotelo dovolj sprijeti, da bi ga lahko razvaljali, zato smo na koncu dodali nekaj jajc, vendar to seveda ni isto. Če bi kdo hotel peči paprenjake, lahko na primer uporabi tako razmerje, našli smo ga na svetovnem spletu: 2 jajci, 25 dag sladkorja, 25 dag medu, 25 dag masla, žlica masti, 45 dag orehov, 1 kg moke, 3 žlice cimeta, žlica muškatnega oreščka ali cveta, čajna žlička mletega popra, 5 ali 6 mletih klinčkov, ščepec kardamoma, lupina bio limone.
Je pa pismo gospe Nade eno takih, ki se nas še močneje dotaknejo, saj hrana čisto drugače diši, če ima zadaj zgodbo: »Od stare mame sem podedovala modlo, ki se vtiskuje v pecivo; bili so razni vzorci, eden je bil celo Turek s handžarjem. Te modle sem pred kakimi 25 leti dobila tudi v trgovini v Slavonskem Brodu med drugo suho robo. Klinčke smo tolkli v medeninastem možnarju, ki ga je v Slavoniji imela vsaka hiša – take možnarje je Avstro-Ogrska med prvo svetovno vojno pobrala za topove, a ga je stara mati skrila v vinograd. Za tolkalo pa je bil majhen kembelj od zvona. (...) Podajam še nenavadno zdravilo, za katero mi je povedal moj mož, čebelar. Uporablja se ob prehladu in lažji gripi. Tri žlice medu in tri žlice žganja ter dve žlici smetane (velja tudi margarina) zavrite v veliki posodi, ker zelo naraste. Popijte, kolikor vroče se da, in pojdite takoj spat,« piše gospa.
In še naše obžalovanje
Res veliko je bilo še idej, ki bi jih bilo vredno preskusiti: česnovo korenje z medom Tatjane Vidic, čajotine zvezdice v medeni posteljici Domnika Šestanje Periča, medenjakove kocke in makroni z medenim polnilom Tanje Zupan, korenčkova juha z medom Iztoka Majheniča, hitra štruca z medom in medenjaki pepparkakor Nine Belopavlovič, omina medena pita Karoline Pongrac ... V december vas z veseljem pospremimo z dvema stavkoma: čebelarji se med seboj radi pozdravljajo: »Naj medi!« Mi pa rečemo le še: »Naj diši!«
Decembrski izziv so juhice
Končajmo pa s povabilom na nov izziv: decembra bomo kuhali najboljše juhice za mrzle zimske dni. Tudi tokrat bomo veseli vaših receptov. Pošljite jih lahko s pošo, po starem (kupon najdete v zadnji številki Odprte kuhinje) na naslov Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, obvezno s pripisom 'Moj recept', recept pa lahko pošljete tudi preko spleta na naslovu: http://promo.delo.si/nasa-sestavina-vaš-recept.
