Črički in mravlje

Jež s hruško debeluško, čebelice in palčki, miške, veverice in medvedi, sploh pa mravlje …

Objavljeno
05. oktober 2014 21.28
Tatjana Oblak Milčinski
Tatjana Oblak Milčinski
... vsi, prav vsi imajo pozno jeseni polne kašče; police v shrambah dodatno podprte, da ne bi klonile pot težo vloženih plodov, kozarce polne strdi, vreče žira, pšenice, suhega sadja in cvetnega prahu pa kar pokajo po šivih.

Utrujeni od celoletne skrbi za hrano moški predstavniki omenjenih vrst zadovoljno kadijo pipo ob zakurjenem kaminu, samičke pa pod visečimi šopi sušečih se zelišč že prebirajo semena za novo letino. Tako približno, ob takih pripovedkah in ilustracijah spoznavamo naravo, letne čase in moralni zakon, da brez dela ni jela, otroci na tem svetu.

Potem pa odrasteš, zazvoni zvonec in takih pravljic je največkrat konec. Spoznaš, da krompirjeva plesen uničuje v glavnem paradižnik, da orehov ne moreš zamenjati za izkop kanalizacije po evropskih normativih, da je vse, kar pridelaš doma, cenejše v prvem diskontu, očiščeno, vloženo, skoraj da že ne – tudi prežvečeno in … da se mravljinci fijakajo na biciklih, črički pa švigajo mimo v imenitnih avtomobilih.

Ozimnica je bila še pred desetletji nekaj brez pomišljanja nujnega, ne le spravilo presežka pridelkov, ampak dejansko način življenja. Naši predniki so stoletja živeli v lesenih bivališčih, shrambe za dušo – cerkve in shrambe za telo – kašče pa so gradili na brežinah, čvrsto zidane, varne pred ognjem in vodo. Kozolce, polne mrve za živino, so zaradi stalne nevarnosti požara postavljali zunaj vasi. Sadili so dolge vrste hrušk in jih sušili za najhujšo zimsko lakoto; kdor tega ni storil, je bil tepen po ukazu same cesarice, na kar stare tepke spominjajo s svojim imenom še danes.

Mamuma, naša stara mama, je bila sila gospodarna gospodinja. Pridelovanje in shranjevanje hrane je bilo njeno glavno veselje. Komaj osemnajstletna je že vodila gostilno na Vagovki in bila v divji samoti sredi temnih gozdov kos vsem furmanom, ki so vozili les med Sodražico in Loškim Potokom. Menda jo je nekoč eden od njih do konca poniž­no vprašal, ali ima še kaj »tistih svežih pljučk izpred dveh tednov«. O tem, da morda kaj ni čisto v redu ali da je česa preveč, se z njo tudi pozneje ni bilo pametno pregovarjati.

Čez desetletja si je sicer omislila enega prvih hladilnikov, a vseeno je jeseni jajca vlagala v čebre peska, v vlažno žaganje ali apno in preverjala, po kateri metodi bodo strpela užitna do svete Neže, ki kuram na novo »rit odveže«. Po kolinah smo nekaj tednov jedli samo krvavice, saj jih je bilo treba hitro porabiti, sploh če ni bilo snega, da bi jih zakopali vanj. Šele zamrzovalna skrinja je pripomogla, da si jih nekaj desetletij pozneje kdaj pa kdaj spet zaželim s pravim veseljem.

Zimski čas je bil v mojem otroštvu nasploh ena sama »kmečka pojedina«, če gledam, kaj ponujajo današnji domačnostni jedilniki v večini slovenskih gostiln. Kisla repa, kislo zelje, krompir, polenta, ješprenj, koline in suho meso. Pa štrudelj seveda. Prve temnejše mesece sta se v solato spreminjala naribano zelje in rdeča pesa, proti pomladi pa le še okisan krompir in fižol v zrnju. Regrat je bil tam konec marca prava božja mana in kako smo se šele razveselili prvih pridelkov z vrta – ob vsakem posebej, sploh pa ob nežno zeleni berivki smo za mizo drug drugega vlekli za uho in zraven dvakrat ponovili: »Novina, novina!«

Druga stara mama, mama z Rakeka, je bila prava mojstrica vlaganja. V velikih kozarcih so med koprom, lovorjem in poprovimi zrni, na vrhu prekrite z listom trte in učvrščene s parom prekrižanih deščic, plavale velike kumare, saj ta malih takrat očitno še niso poznali oziroma so raje počakali, da zrastejo v kaj konkretnega. Bile so mehke, blede, polne semenk in kisle kot vrisk – sladkorja je bilo v tisti mešanici za konzerviranje komajda kaj. A takrat so bile kisle kumare povsod take in prav take nekaj najboljšega. Kozarce je mama skrbno tes­nila s celofanom in prevezala najprej z drobno pavolo, potem pa še z debelo gumico, narezano iz stare zračnice.

Njena shramba je bila v resnici prav­ljičen prizor; deže z mastjo in debelo narezanimi ocvirki, dolge vrste slivove marmelade, medu, vloženih babur, pese in kumar. Lesene pregrade je ata, sadjar, napolnil z imenitnimi sortami jabolk, ki so čvrsta zdržala do pomladi. Na peči so se sušili lešniki, ki sta jih konec avgusta nabirala v gmajni, pod njo so se druga na drugo kot pijane prijateljice naslanjale vreče posušenih krhljev – škundrov, v vlažni kleti pa je mama do srede zime hranila v papir zavite glave endivije in radiča, ki so kar pokale od zdravja, ko so končno pristale v solatni skledi.

Potem so prišla leta, ko smo skupaj s kavbojkami prinesli iz Trsta še kakšno gajbico rdečega radiča in se počutili čudežno kot Pastorka, ki sredi zasneženega januarja nabira jagode. Napočil je tudi čas, ko otroci sploh ne vedo več, kaj je to – sezonska hrana, saj je vse leto na trgov­skih policah vse, kar si človek izmisli.

In v vsem tem Eldoradu sem spomladi naravnost zgrožena, ko iz nevidnih hišnih por prigomazijo kolone mravelj, ki jih ne uženem ne s cimetom ne s pipsom, in mi zaigra srce, ko ob goslanju čričkov nekega večera prvič zatrepeče bližnji travnik.