Tiskane izdaje
Naše sezonsko razmišljanje o hrani v turizmu, ki smo ga načeli na vrhuncu sezone dopustov, danes zaokrožujemo z anketo med strokovnjaki in poznavalci tega področja. Niso pesimistični; njihove odgovore povezuje ugotovitev, da »inštrumentarij«, ki bi Slovenijo lahko postavil na svetovni gastronomski zemljevid kot prvovrstno destinacijo, vsekakor imamo.
Srečujete se s številnimi turisti v Sloveniji, pogosto tudi pripravljate pogostitve v tujini, na srečanjih, na katerih se predstavlja Slovenija. Povejte nam nekaj opažanj: kaj tujce navduši, ko gre za slovensko hrano?
Slovenska kulinarika je po mojem mnenju, predvsem pa sodeč po odzivih mojih poslovnih partnerjev in prijateljev z vsega sveta, na izjemno visoki ravni. Dejstvo je, da prihajajo mnogi tuji obiskovalci k nam brez kakršnih koli pričakovanj, in verjetno tudi zato ponudba, ki jo tu odkrijejo, razoroži še tako velike skeptike ali nevedneže. Gostje, ki prispejo v Slovenijo in so seveda slej kot prej lačni, so očarani, presenečeni in nemalokrat iskreno navdušeni. Pa naj gre za vrhunsko pripravljene jedi, njihovo predstavitev na krožniku ali okusna spremljajoča vina vrhunskih slovenskih vinarjev.
Mnogo jih je, ki menijo, da bi morali imeti v Sloveniji Michelinove zvezdice, in ko izvedo, da jih pri nas sploh ni, je začudenje še večje. Pogost komentar je, da so v tujini že jedli v dragih »fensi« lokalih z zvezdicami, a so bili razočarani. Presenečajo pa jih tudi nizke cene. Ob vsej odlični in pestri kulinarični zgodbi, ki jo premore Slovenija, barvitosti jedi pokrajin in zgodovini je navsezadnje večje tudi zanimanje za tipične domače jedi, take, kot so jih kuhale naše babice, prababice.
Hrana ima izjemno moč pri spoznavanju dežele. Kulinarika predstavlja kulturo in zgodovino vsakega naroda. In nisem še srečala tujca, ki ne bi izrecno pohvalil jedi, opazil visoke ravni poznavanja in prezentacije kulinarike in vin ter ne nazadnje profesionalnega osebja. Prav poznavanje vin je pri naših gostincih res zavidanja vredno, sploh v primerjavi s tujino. Kakovost pa tujci zagotovo prepoznajo tudi zaradi naravnih, svežih in lokalnih sestavin. Prav to ima v tujini visoko ceno, pri nas pa je pravzaprav dostopno vsakomur. Ob vseh teh spoznanjih in navdušenju bi bilo prav, da bi ob vseh slovenskih dosežkih v športnem, poslovnem svetu in drugje imela slovenska kulinarika posebno mesto, kot še en pomemben ambasador države. Tujci to vedo, včasih celo bolje od nas samih, in se veselijo ponovnih obiskov. Saj ... smo, kar jemo, in jemo, kar smo.
Pripravili ste tekmovanje, posvečeno tradicionalni hrani, ki bi bila lahko zanimiva za turiste. Naštejte nekaj tipov hrane, ki bi lahko bili »svoj« turistični produkt, a to še niso.
Moram priznati, da sem zelo uživala ob brskanju po naši »kulinarični beri«, in sem še bolj ponosna na to, kar nam je uspelo iztrgati pozabi. Obenem pa me boli srce, ko vidim, kako se predvsem gostinci počasi odzivajo in si ne upajo (ali se jim ne ljubi) vključiti takih in drugačnih značilnih jedi v svoje jedilnike. Jedi tako »stojijo«, kar zadeva realno zgodovinsko podlago, in imajo svoje zgodbe, v resnici so jih uživali ob določenih priložnostih ali letnih časih. Le nekatere od njih so obtičale v knjigah etnologov ali gastronomski strategiji JB (in naših).
Kakor poudarjam vseskozi, je hrana z roko v roki povezana s turizmom in je (ali bi morala biti) povod za turistične premike, obisk posamezne dežele ali mikroregije. Hrana je podlaga za dobro počutje in še tako zanimiv muzej ali naravne danosti ne odtehtajo, če s tem ni povezana tradicionalna jed. Tega se v svetu zelo zavedajo, še najbolj tam, kjer je ta občutek kar prirojen, mi pa se moramo tega priučiti, moramo biti ponosni na svoje korenine in to samozavestno ponuditi obiskovalcem. Poleg kranjske klobase, bohinjskega sira, trniča, jetrnice bi izpostavila tudi ljubljanske skutne palačinke, ajdov krapec, prleške murke, ocvirkove pogačice (najdemo le občasno pri Rajhu).
Omenila bi še nepoznavanje razlik med na primer prleško, goričko ali haloško gibanico, pa pohorski pisker; žal tudi pohorske omlete ne najdem več v svojem rojstnem mestu, Dolenjska je recimo dežela štrukljev, a vendar ponujajo največ tri različice, in še bi lahko naštevala. Eden najočitnejših ciljev pri našem tekmovanju je obuditev zgodovine za sedanjo turistično aktualnost. Kakor sem omenila, naj jedi postanejo razlog za obisk turistov (domačih in tujih), naj se vsaka posamezna od njih drži »svojega doma« in letnega časa, ponuditi jih moramo z razlago in ljubeznijo; le tako bodo okusne in dosegle svoj namen. S tem bo Slovenija naredila korak naprej k aktualnim turističnim pristopom; vendar se bojim, da je do tja še daleč. Zgodovina je temelj za uspešno gradnjo prihodnosti.
Kako bi Slovenija lahko postala res znana kot gastronomska destinacija? Prosimo vas za tri predloge, kje bi se spremembe lahko začele že jutri.
Menim, da so zgolj trije predlogi premalo za postavitev Slovenije kot gastronomske destinacije na zemljevid sveta. Poleg tega je to daljši proces, ki ga je treba stalno nadgrajevati in sistematično razvijati v vseh segmentih. Premalo je, če se odločimo, da je npr. gastronomija ena od celoletnih ali dvoletnih tematik v slovenskem turizmu. Kljub tem pomislekom navajam tri predloge. Z njihovo uresničitvijo in sistematičnim razvijanjem bi lahko v prihodnjih letih postali razpoznavna gastronomska destinacija, za kar imamo že zdaj trdne temelje v živilih, lokalnih in regionalnih okusih in še čem. Vsekakor pa se moramo otresti nemogočega razpravljanja o npr. Michelinovih zvezdicah in podobnih »odlikovanjih«, za katere še nimamo možnosti, in tudi sicer je tako razpravljanje nepotrebno. Torej, predlagal bi naslednje:
1. Slovenija (slovenska vlada) se mora odločiti, da bo začela sistematično in strokovno razvijati gastronomsko diplomacijo naše države. Kaj pomeni ta pojem, ob kakšni drugi priložnosti, saj mi okviri krajšega komentarja tega ne dopuščajo.
2. Ljubljana z osrednjo Slovenijo bi se morala čim prej vključiti v okvire in gibanje European Regions of Gastronomy. V prihodnjih desetih do dvajsetih letih in več bi lahko sledile še največ dve ali tri slovenske regije.
3. Glede na gornja predloga bi morali strokovno in sistematično, predvsem pa v primerno kratkem času, urediti določene davčne olajšave, inšpekcijske predpise, kulinarično in gastronomsko šolstvo ter predvsem tudi našo večjo navzočnost v mednarodnem prostoru, zlasti EU, in širše. V turistični promociji bi morala gastronomija z vsemi njenimi zgodbami zavzemati temeljno mesto. To pomeni ureditev vizualnega gradiva, ki je še vedno na sramotno nizki ravni. Predvsem pa bi se morali otresti metode »všečkanja«, ki je tako značilna za ministrske resorje, marketinške agencije in mnoge, ki vidijo v kulinariki in gastronomiji mogoče niše za zaslužek.
Po čem bi Slovenija lahko izstopala tudi na gastronomski karti sveta? Kaj so njene posebnosti in kje so še neizkoriščene možnosti?
Želel bi si, da tujci Slovenijo (pre)poznajo tudi kot gastronomsko državo, saj imamo, zaradi Alp, največ čiste vode na prebivalca v Evropski uniji, iz te vode delamo sokove, piva, juhe in jo, ne nazadnje, uporabljamo za prhanje. Vsa ta čista voda je brezplačna.
Slovenija se lahko pohvali tudi z največjim številom družinskih gostiln daleč naokrog, ki se preživljajo izključno s svojo kulinarično ponudbo, prenočišč v ta kontekst niti ne vključujemo. Gostinci delamo vse leto brez prestanka, ne glede na letni čas, kar je mogoče zaradi naravnih danosti naše dežele. In seveda, pomembno je, da lahko vse sestavine, tudi ekološke, dobimo iz svoje okolice prav zaradi raznolikosti narave (npr. sladke in slane ribe).
Slovenski gostinci imamo radi sosede in goste ali turiste, v svojem poklicu uživamo in se mu z vso zavestjo, željo in strastjo predajamo, šele potem z njim služimo. Smo dobri gostitelji, ki svojo ljubezen prenašamo iz roda v rod, iz generacije v generacijo. In še nekaj opažam pri tujih gostih – pomembno se jim zdi, da poznamo sledljivost uporabljenih sestavin, da se lahko pogovarjajo z oblikovalcem krožnikov in se seznanijo z zgodbo in idejo, ki krožnik spremljata. Neprecenljiv je torej čas, ki ga posvetimo tujcem. In to je točno tako, kot bi se sam želel počutiti v tuji državi. Pristen stik s kulturo, tudi gastronomsko, je še kako pomemben. Samo določen čas smo na tem svetu, zato uživajmo pri svojem delu, dobro jejmo in se gibajmo.
