Tiskane izdaje
Nekoč so tukaj hodili, po Krištofovo, Indijanci, a so jih prišleki zdesetkali, jim odvzeli ozemlja in jih natlačili v rezervate. Ti prej svobodni domorodci so poznali zvarke iz vode, raznih žit, začimb, sokov dreves in dodatkov, ki bi jih po nekaj večjih prepričevanjih samega sebe lahko imenovali kar pivo. Ko se je začela kolonizacijska doba Amerike, so Evropejci s seboj pripeljali tudi pivo, ki so ga poznali tedaj.
Priseljevanje in prve kolonije so se zgodile že v 16. in bolj intenzivno v 17. stoletju. Novi prebivalci so bili žejni, in kar je piva prispelo v novo deželo, ni bilo dovolj. Zgradili so nekaj pivovarn in tako se je začelo. Varili so ale piva. Se pravi, ale ni nič novega v Ameriki, le nekaj ga je pregnalo. Pils. Podobno kot v Evropi in le z majhnim časovnim zamikom, a bolj brutalno, kot se za Američane spodobi. Odprle so se in začele rasti prve zares velike fabrike piva, kot so Anheuser-Busch, Miller, Coors, Pabst. Vse je teklo kot namazano, vse dokler niso besede dobile ženske in vera. Na živce so jim šli pijani možje in vojaki, ki so se vračali z raznih koncev sveta polni alkoholnega entuziazma. Za to so 1920. uvedli prohibicijo na alkohol tudi v Ameriki.
Prohibicija je trajala dolgih 13 let (zamisli si 13 let brez piva ... če bi pri nas pivo umaknili v ilegalo, bi bile ulice polne v nekaj minutah ... no, pivo niso davki, korupcija, sodstvo, medicina itd., pa smo zato nerazumljivo mehki in hladni ob raznih umotvorih naših vladajočih). V času prohibicije so se manjše pivovarne zaprle, ljudje pa se lotili drugega dela. Nekaj velikih pivovarn se je hitro prilagodilo, tako so svoj fokus preusmerile v polnjenje in promoviranje zelo dobro znanih brezalkoholnih gaziranih pijač, ki so iz tega obdobja potegnile ogromno. Prohibicija ni pomenila samo svetega oziroma svetlega časa za gazirani »brezalkohol«, pač pa tudi zlate čase ilegalnega trgovanja z alkoholom, predvsem žganimi pijačami, ker te so pač koncentrirane, pa sta bila tako prevoz in »doziranje« preprostejša.
Po prohibiciji, leta 1933 se je sicer ponovno odprlo relativno veliko pivovarn, a so predvsem majhne trpele velik pritisk dejstva, da je veliko ljudi še kar nekaj let pozneje uživalo žgane pijače, nekateri so ostali na »kokakoli« in vodi, predvsem pa: velike pivovarne so bile preprosto premočne v svojih oglaševalskih akcijah, ki jim je nasedala velika večina Američanov. Število pivovarn se je zmanjševalo vse do le nekaj deset v celotnih ZDA. Te so začele svoj vpliv in sledenje izkoriščati in promovirati piva light − piva z manjšo vsebnostjo alkohola. Tudi kakovost so zniževale z raznimi dodatki, kot sta koruza in riž, ki sta cenejša od ječmenovega sladu. V glavnem, prodajale so kot velike še vedno večinoma bolj zaradi reklame kot zaradi samega produkta.
Nov začetek
Ampak potem se je leta 1965 pojavil g. Fritz Maytag, oče našega novega začetka. Potomec bogate družine, ki se je odločil, da ubere svojo pot. Kupil je manjšo propadajočo pivovarno v San Franciscu − Anchor Brewing Co., njegova ideja je bila, da vari pivo višje kakovosti, kot so masovno proizvedena piva. Ohranil je sicer tradicionalni stil piva steam beer oziroma California common. Ta stil je sam po sebi mali posebnež. Je lager, ki pa fermentira pri temperaturah, bolj primernih za ale piva, in tako tvori več arom in okusa, ki pa niso značilne za tipična lager piva. Preveri ta stil piva (imajo ga v Za popen't pivoteki, recimo). Anchor Brewing Co. je prvih nekaj let posloval precej skromno.
Drugega, ki je začel odpirati oči v Ameriki, je navdihnil prav Maytag. Ime mu je Jack McAuliffe. Domači pivovar, ki pa je svojo strast in hobi obrnil v posel, in tako je leta 1976 odprl pivovarno New Albion Brewing Co., kjer je varil predvsem v Ameriki že dolgo pozabljena ale piva. Žal je začel s premajhno kapaciteto svoje improvizirane pivovarne (200 litrov šarža) in kljub velikemu povpraševanju po njegovem pivu komercialno ni uspel. Po dobrih šestih letih je pivovarno zaprl. Je pa odločilno vplival na druge domače pivovarje, ki so se opogumili in začeli svojo novo profesionalno pivovarsko pot.
Navdihnil je tudi Kena Grossmana, ki je pozneje, leta 1980, odprl zdaj zelo poznano craft pivovarno Sierra Nevada. Druga reč, ki je odločno vplivala na ameriško pivsko sceno, se je zgodila leta 1978, ko je prej nezakonito domače pivovarjenje postalo legalno.
Craft beer boom
Domači pivovarji so tako lahko tudi zakonito varili pivo doma, odprle so se trgovine za domače pivovarje, ustanovili so se prvi klubi domačih pivovarjev, začelo se je obdobje kreativnega ustvarjanja in razmišljanja o pivu. Ti entuziazma polni, drzni domači pivovarji so pozneje odprli številne mikropivovarne, ki so kasneje dobile naziv craft brewery. Začel se je craft beer boom.
V Ameriki je zdaj več kot 3000 pivovarn, po večini gre za majhne craft pivovarne, ki s svojo kreativnostjo in drznostjo ustvarjajo številne smernice in nove predstave, kaj pivo vse sploh lahko je. Spet smo priča dejstvu, da so velike pivovarne oziroma korporacije zanetile samo gibanje craft beer. One so pivo razvrednotile, ga oskubile vsega okusa, karakterja in duše. One so pritiskale in bile tako dolgo zagledane vase in kakovostvo omalovaževale svojega konzumenta, da mu je pivo postalo nekaj samoumevnega, pravzaprav skoraj nepomembnega, ker pač je. Tako dolgo so se igrali, da so se jih ljudje naveličali. Svobodni, drzni, z odprtimi očmi, nosovi, brbončicami in mnogokrat z ne prav urejenimi frizurami in čudno modo so temu iz garaž zaklicali ne!
Iz pivovarsko prerojene Amerike je craft beer val pljusknil po vsem svetu. Zdaj »dogaja« po našem iz vesolja super lepem in od blizu mnogokrat groznem planetu ...
******
Vasja Golar je pivovar in direktor pivovarne Bevog
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
