Iz Radelj ob Dravi v italijanske lonce

V nasprotju z vrtičkarji, ki smo poleti obupovali zaradi velikega števila polžev na zelenjavnih vrtovih, se trije mladi Radeljčani in Mariborčan, lastniki največje polžje farme v Sloveniji, nad vremenom niso pritoževali. Izidor Krebs, brata Marcelj in Jernej Furman ter Primož Pinter so v zelo kratkem času pridelali nepričakovano velik polžji naraščaj – menijo, da so iz enega dobili dvesto polžev (a ni ga junaka, ki bi lahko to čisto natančno potrdil).

Prihodnje leto ta čas bodo vsi polži, katerih hišice bodo imele 27 milimetrov premera, končali v italijanskih loncih. Minuli konec tedna so polžje specialitete prvič pokušali tudi novopečeni polžerejci iz Dravske doline. S festivala polžev v italijanskem mestu Cherasco, kjer so fantje kupili tudi prvo leglo in opremo, so se vrnili navdušeni.

»Tako, zdaj pa mi ne bo več treba razlagati, da ne vem, kakšnega okusa so, in da jih še nisem jedel,« se je nasmejal Izidor Krebs s polžje farme Perun. »Najbolj so mi bili všeč z gobami. Italijani jih večinoma jedo s testeninami,« je povedal sogovornik, ki želi to kulinarično izkušnjo približati tudi ljudem v domačem okolju. Zanimanje domačih gostincev je precejšnje, a konkretnih dogovorov še ni. Kot opaža Krebs, imamo Slovenci do uživanja polžev velike predsodke, zato jih redko najdemo na kakšnem jedilniku. Italijani in Francozi pa jih obožujejo. Na leto jih pojedo kar približno 40 tisoč ton.

»Polž ima okus po tistem, kar poje, zato ni vseeno, s čim se prehranjuje. V sodelovanju z italijanskim inštitutom Cherasco, ki bo odkupil ves naš pridelek, smo na devetnajstih gredicah posejali posebno sorto radiča, ki ga bomo kmalu pokosili, saj postane grenak, kar bi polžem lahko pokvarilo okus. Hranimo jih tudi z zeljem, korenjem, bučkami, sončnicami in jabolki. Razen jabolk vse priboljške zanje pridelamo na njivi za dohranjevanje. Vsa njihova hrana je bio. Tudi med gredicami, kjer raste trava, ne uporabljamo nobenih kemikalij,« je pojasnil Izidor Krebs. Letos je radiča veliko. »Hrane je celo preveč, saj imamo na kvadratnem metru malo polžev, približno petindvajset. Prihodnje leto jih bo na enaki površini že med 200 in 250,« je razložil sogovornik.

Ljudje so se nasmihali ...

Prvo leglo so na reprodukcijske gredice naselili junija. Iz Italije so pripeljali približno 750 kilogramov živalic. Za kilogram pregledanih in zdravih dvospolnikov so odšteli 20 evrov. Prihodnje leto jih bo od 17 do 20 ton. Za zdaj jih redijo na hektaru in pol, prihodnje leto bodo površine razširili na 2,5 hektara. Zemljišče so najeli med koruznimi njivami ob radeljski obvoznici. »Ljudje so nas sprva čudno gledali, nekateri so se celo nasmihali ... Še posebno ker nobeden od nas ni kmet. Z Jernejem sva ekonomista, Marcelj je računalnikar, Primož gradbinec. Začeli smo tako, da smo kupili samokolnico in dvoje grabelj,« je razložil Izidor in dodal, da jim brez podpore družine ne bi uspelo. V projekt so vložili približno 70 tisoč evrov. Če ne bo šlo kaj narobe, se jim bo naložba povrnila v treh letih. A na denar bodo še čakali. »Skoraj dve leti bomo brez prihodkov,« se zaveda Izidor. A vsi štirje mladi podjetniki vedo, da je posel s polži tek na dolge proge, poleg tega imajo ob farmi vsak svojo službo.

Potujejo v lastni embalaži

Za zdaj so sklenili pogodbo s Cherascujem, a polžerejci iz Dravske doline želijo v prihodnje poiskati še kakšnega kupca, saj niso dolžni prodajati le omen­jenemu inštitutu. Ozirajo se na vzhod, a sodeč po informativnih pogovorih z japonskimi kupci na festivalu v Italiji so sami veliko premajhni, saj Japonci odkupujejo velike količine. »Zato že razmišljamo o ustanovitvi zadruge, ki bi povezala zainteresirane slovenske polžerejce in nam olajšala prodor na velike azijske trge,« je razložil Izidor Krebs. Dostava sploh ne bi bila težava, saj polži, skriti v lastni embalaži, svojih hišicah, prespijo tudi šest mesecev.

Ko jih bodo oktobra prihodnje leto pobrali, jih bodo petnajst dni skladiščili. Toliko časa potrebujejo, da se izčistijo in zalepijo v hišice. Za prevoz v Italijo jih bodo najprej zapakirali v vreče, te nato še v škatle. V Italiji bodo neizprosno preverili njihovo kakovost in nato določili ceno za kilogram. Prav zato je kakovost hrane, s katero se prehranjujejo, tako pomembna. Ni namreč vseeno, ali bodo polžerejci dobili za kilogram pridelka štiri ali šest evrov.

Se bodo dovolj zakopali?

Radeljski polžerejci se bodo kmalu začeli pripravljati na zimo. Solato bodo počasi pokosili. Polžem bo zmanjkalo hrane, zunaj se bo ohladilo in vkopali se bodo v zemljo. Če se bodo zakopali premalo globoko in bodo temperature nizke, bo pridelek manjši. Problem je lahko tudi pretopla zima, kakršna je bila lanska. Pri enem od manjših slovenskih polžerejcev so ob toplem decembrskem dežju prilezli na površje, nato pa je nastopila zmrzal in jih pomorila. Ker je to poslovna dejavnost v naravi, vsega ne moreš predvideti, a Izidor in njegovi sodelavci so optimistični. Prav tako se ne bojijo selitve polžev z reprodukcijskih gredic na gredice za pitanje. »Če se nas postavi šest v vrsto ...« pomisli Izidor, »bomo potrebovali približno dve uri, da bomo pobrali vse polže na gredici. Najbolje bo, če bomo solato kar odtrgali, obrnili navzdol in z listov pobirali enega za drugim. No, zagotovo pa pomoč družine in prijateljev ne bo odveč.«

Med pogovorom kar naprej počepa in pobira majhne, komaj vidne ubežnike: »Mi jih pobiramo, kolikor pač moremo, čeprav so nam rekli, da to ni smiselno, ker se tako ali tako kmalu vrnejo na gredico, potem ko ugotovijo, da zunaj nje ni hrane.« Okoli vseh ograd je namreč pas gole zemlje, zaradi katere si polži hitro premislijo in se vrnejo v zeleno radičevo izobilje. Prihodnje leto nameravajo radeljski polžerejci goli pas okoli ograd zasaditi s česnom, ki polžem smrdi. Tako bodo dobili boj s potencialnimi ubežniki, pa še česna bo veliko, saj je golega pasu okoli gred v dolžino več kot 500 metrov.