Julij v kuhinji s Slavko Ilich

Ah, julij! Po nekaj zgodnjih navalih vročine in ohladitvah končno pravo poletje! To je tudi mesec, ko začnejo cveteti bazilike in paradižniki dobivati plodove, ti pa barvo …

Res, moram priznati, da nove visoke grede dobro delujejo. Kaže, da bom paradižnike obirala z lestvijo, tako so zrastli. Nekaj sem jih pustila kar brez opore, da visijo čez rob, bomo videli. Nabiranje ter ohranjanje toplote in vlage v visokih gredah sta prav neverjetni. Listi paradižnika so ogromni, tudi cvetijo, kot je treba, le bujnih zalistnikov skoraj ne dohajam obtrgovati. Samo malo pogledam stran, pa že poženejo novi. Bom poročala, kako bo.

Sicer pa se lahko pohvalim (z dolgimi francoskimi) redkvicami, ki so sočne in še niso postale puhle. Predvidevam, da je vzrok enak kot pri paradižnikih. Očitno godi tudi solatam za rezanje in nič manj moji pestri družini bazilik.

Julij je tudi mesec počitniških (na hitro) prirejenih piknikov ali samo »pikniških« prigrizkov v senci na vrtu. Zato sem letos pripravila tri različna zeliščna masla – za zalogo, saj jih del vedno zamrznem. Eno »klobaso« sem tokrat pripravila s kuhanim maslom ghee in genoveškim pestom, ki sem ga naredila iz bazilke. Drugi dve sem nekoliko oplemenitila z azijskimi začimbami, a ne preveč. Toliko da si jih namažeta na kruh tudi vnuka. Kadar je primerna priložnost, vzamem iz hladilnika »klobaso« enega ali drugega masla in odrežem kolobarček, da ga lahko položim na testenine ali pečen krompir. Tudi na polnozrnatem ali rženem kruhu je izvrstno.

Grah prav tako raste kakor za stavo. Letos sem potaknila tri sorte sladkega graha, čeprav vnuka pogrešata običajnega, z zrni v strokih – rumenimi – in dva, različna s purpurnimi stroki. Več kot dovolj jih je, da sem z njimi naredila solato in da je ostalo še vsaj za dve, tri v prihodnjih dneh. Potem bo grah na krožnikih zamenjala pesa.

Dočakala sem tudi kislico, ki mi jo je kot sadiko podarila prijateljica Metka. Običajno jo naberem kar na travniku, na sprehodu, kolikor se da daleč od prometnih cest. Tudi to je trdoživa rastlina je ena od »pozabljenih« zelenjav. Kot otroci smo jo na izletih veselo trgali in žvečili proti žeji; tudi občutek lakote je znala za hip pregnati. Vsako leto jo na novo odkrijem in prihodnje leto jo bom zagotovo posejala v visoko gredo. V družbi z mlado špinačo, ki je je vedno premalo, je odlična.

Predvsem, pa je julij mesec (tudi) sadja. Češnje gredo proti koncu, a maline in ribez kraljujejo. Najlepše jih je obirati in jesti kar z grma, zato potrebujemo vsaj po enega, lahko tudi na balkonu … Letos sem maline (namesto kock ledu) kar zamrznila, da ohladijo pijačo, malinovec vnukoma ali odraslim s penino »podprto« bovlo z melono in pomarančno meto. Zraven sem si zamislila tudi male palačinke z ribezom, ki ga kar potresemo po napol spečenih in potem na hitro obrnemo, da se zapečejo še na drugi strani. Bile so dobre, a ne tako lepe, da bi bile lepe tudi na fotografiji, zato samo opis oziroma še nasvet: uporabite, kot vedno, kar marmelado.