Tiskane izdaje
»Gremo kar peš, dokler bo šlo,« je bila malo smešna odločitev, se je izkazalo pozneje. Ampak s tujimi mesti je tako, da te kar potegnejo na ulico in je veliko lažje pešačiti; nekatera to naredijo z dobro urbanistično zasnovo, druga s prvinsko eksotiko in buhtečim vsakdanjim življenjem. Katmandu je med temi zadnjimi.
Stopile smo tako iz hotela na legendarni ulici
Ampak me smo korajžno zavile na desno, približno v smer, kjer se nam je zdelo, da je naš cilj. Vrvež turističnih predelov mesta se je z vsakim korakom odmikal in zamenjali so ga zvoki navadnega delovnika. Kot kaže, smo zavile v četrt, kjer so zbrani avtomehaniki in drugi tehniški mojstri. Med rjovenjem tovornjakov in ropotom strojev smo se spustile k reki in bile kar navdušene, kajti vijugala je ravno v pravo smer, tako da je bilo treba samo slediti ... Na poti smo korakale mimo njihove gospodarske zbornice. Moderna zgradba. Čez cesto koliba, kjer je družina na ognju ravno kuhala kosilo. Pa smo še kar šle, dokler nismo prišle mimo smetišča, pravzaprav rečnega brega, kjer so bili kupi odpadkov naloženi več metrov visoko in je resnici na ljubo hudo smrdelo. Ni šlo več.
Taksist, ki smo ga ustavile, se je kar malo zgrozil. »Kirtipur? To je pa daleč.« Precej rupij je bilo treba dati, da smo se lahko pripeljale do vznožja griča, kjer kot kapa čepi to starodavno mestece. Na robu je restavracija, ki je zadnje čase magnet za hipsterje, če se jim v Nepalu tudi tako reče. V njej ženske iz lokalne skupnosti kuhajo na tradicionalen način prav starinsko hrano; ves čas plapola ogenjček, na katerem pražijo zrnje, riž stolčejo v kosmiče, na koncu ti prinesejo nekakšno juho, s katero ne veš, kaj bi počel, kajti to je čisto neki drug gastonomski način. Vsekakor je treba pokusiti chang, zvarek, podoben pivu. Kdo ve, kaj vse bi nas še presenetilo, pa nismo znale naročiti, ker niso imeli mednarodnih jedilnikov. Tako smo pristale pri ponudbi, ki je bila opremljena s sliko in se jo je dalo prepričljivo pokazati s prstom. Potem pa smo zavistno gledale k sosedom, ki so se bolje znašli in znali izbrati očitno najboljše, kar kuhajo Nevari, starodavno ljudstvo, ki je postavilo kulturo Katmandujske doline. Vse je bilo neverjetno skromno. In neverjetno lepo.
Ženske v škrlatnih in rožnatih sarijih so se za ognjiščem prijetno pomenkovale in pripravljale hrano. Ozračje je bilo umirjeno, ko je sonce počasi izginjalo za visokimi hribi, ki z žametnimi zelenimi prsti prijazno držijo Katmandujsko dolino. Svet se je začel barvati zlato.
Ko smo se vračale proti Katmanduju, nas je prijazno ogovorila skupinica žensk, ki so posedale na hišnem pragu. »Namaste,« so vzklikale in se brezzobo smejale, ko smo se skupaj slikali.
Kdo ve, kaj je zdaj z njimi.
Ali ni nenavadno, kaj se človeku za vedno usede v srce. Ali ni nenavadno, kako neko čisto navadno popoldne v mestu, ki se ga ne bo nikoli več dalo več videti enakega, postane dragocen spominek.
