Kuhinja za telebane: Predigra

Koliko krožnikov, koliko hodov postrežemo telebani? Ljubiteljski kuharji smo, ne profesionalni. Kuharija je za telebane podvig, izziv in ne rutina, zato se ne napihujemo s paleto na nedeljskem jedilniku.

Objavljeno
19. februar 2016 19.24
Jure Apih
Jure Apih
Nič nimamo proti, če nas pravi chefi razvajajo in z vsako novo jedjo presenečajo, sami smo zadovoljni, če si naši gostje ob glavni jedi prste oblizujejo. Je pa seveda res, da vsaka ljubezen potrebuje predigro, in da ne gre »kot bik v maline« naravnost glavno poglavje naskočit.

Vorspeis ponujajo Nemci, primo piatto Italijani, hors d'oeuvre strežejo Francozi in Angleži, kar pa ni isto kot appetizer, antipasto ali amuse bouche, ki le razveseljuje usta, prebuja tek in spodbudi okus.

Klasična goveja juha z rezanci ali fritati je za Slovence obvezen uvod v nedeljsko kosilo za domačo mizo ali v bližnji gostilni. Žal so tako naše gospodinje kot profesionalne kuharice praviloma prehitro zadovoljne, zato tisto pravo, ob kateri se Primorke vsaj pet ur kregajo, al' vre al' ne vre, hudo težko najdete. Telebani se takim izzivom raje izognemo, juham nasploh se pa seveda še posvetimo.

Preizkušen »pogrinjek« sta tudi feta ali dve rezini lepo zorjenega pršuta, za spremembo morda italijanskega, španskega, hrvaškega ali črnogorskega, in če je zraven še lužica posoljenega in popopranega močnega domačega oljčnega olja z rezino svežega belega (!) kruha, bo začetek imeniten.

Pomembno je, vemo telebani, da nas amuse bouche ne sme nasititi, pa tudi prevzeti ne. Manj je več in nežnejše je primernejše. Suhe klobase, divjačinske salame, celo ribji namazi se nam zdijo premočni in prezahtevni za uvod v kulinarično rapsodijo, ki jo pripravljamo.

Robert L. James, zaslužni predsednik agencije McCann Erickson, ki se je pod njegovim vodstvom razvila v največjo oglaševalsko agencijsko mrežo na svetu z milijardo dolarjev letnega prihodka, nam je, potem ko se je upokojil, zaupal recept za svoj risotto al limone, limonovo rižoto po telebansko.

Na žlici oljčnega olja in veliki žlici masla popražimo manjšo drobno nasekljano čebulo, toliko, da ovene, a še ne zarumeni.

Dodamo 180 g riža (arborio, pravi James) in na majhni temperaturi pražimo minuto ali tri. Torej dve.

Prilijemo kozarec suhega aromatičnega vina (orvieto po Jamesu), mešamo, dokler ne izhlapi, nakar med mešanjem počasi dolivamo govejo ali piščančjo juho (telebani iz jušne kocke!). Po dvajsetih minutah in dobrih treh decilitrih juhe bo riž skuhan al dente, odstavimo, primešamo naribano lupino in sok ene neškrop­ljene (!) limone, žlico masla, žlico sveže naribanega parmezana in oprh sveže zmletega črnega popra.

Pokusimo, morda dosolimo, če ni dovolj sočno, primešamo še malce juhe in serviramo na ogretih krožnikih.

Ne prevelik kupček sveže maslene rižotke bo očaral štiri nabrušene jedce, da bodo težko pričakali glavno predstavo, ki ste jo pripravili. Dober tek!