Kuhnapato: Vsak ima svoj lonec

Zanimivo je prisluhniti osnovnošolcem domala vseh slovenskih regij, ki v okviru projekta Kuhnapato raziskujejo lastno prehransko dediščino in njeno kulturno ozadje. Veliko zgodb se naplete tudi okrog zdravih, tradicionalnih kosil, ki jih letos kuhajo za svoje vrstnike.

Prav vsaka mikroregija, kraj ali vas ima svoje zakonitosti, ki so nedvomno posledica gibanja prebivalstva, migracij v mejah dežele ali prišlekov od drugod, pa tudi geografske lege in letnih časov. Izjeme so bili cerkveni ali posvetni prazniki, ko se je iz najbolj skritih kotičkov shrambe prineslo tisto, česar drugače ni bilo v izobilju. Meso, jajca in morda nekatere druge nesezonske sestavine so oplemenitili vsakodnevni jedilnik. Vendar zanimivost in raznolikost naše kulinarične zgodovine temeljita na vsakdanjih »menijih« kmečkega ali delav­skega prebivalstva iz vasi ali z obronkov mest, ki so bili odvisni od dobrohotnosti narave okoli hiše. Naloga gospodinje je bila pripraviti čimbolj polnovredno jed, ki po možnosti ne bo enaka včerajšnji. Priprava obeda je bila eno glavnih dnevnih opravil in imena jedi so pogosto označevala del postopka, lokalnega običaja ali vsebine, čeprav v loncih velikokrat najdemo podobno vsebino z manjšimi lokalno značilnimi odstopanji. »Pristava« ali »skuhna«, pa »kropec« ali »šara«, »lonec« ali kar »pisker« po domače, ki ga kot lokalno posebnost najdemo na Pohorju in v njegovi okolici, zaznamujejo tradicijo, ki sega v daljno in malce manj oddaljeno zgodovino.

Pohorski lonec ali pisker, kakor mu rečejo tam in ki ga najdemo v gastronomski strategiji Slovenije, konkretno Maribora z okolico, zaznamuje polpreteklo zgodovino prehranjevanja prebivalstva in po Dravski dolini dobiva svoje različice, predvsem zaradi količine raznih sestavin, ki se znajdejo v njem in niso bile vedno dosegljive. Jedi so se zato prilagajale in iz kraja v kraj dobivale svoje različice in imena. Tako se Ptuj z okolico ponaša s »svojim« loncem ali piskrom. Prav to je čar raziskovanja, sledenja potem kulinarične zgodovine, ki jo je v Sloveniji tudi domišljija kuharic naredila izjemno raznoliko. Kar nekaj časa zanemarjano znanje se z entuziazmom slovenskih osnovnošolcev zdaj vrača v besedi, sliki in seveda na krožnikih. Rodovitno Ptujsko polje je jedi dalo svoj pečat in z vso pravico tudi ime.