Ljudje potrebujejo preproste nasvete

Na knjižnem sejmu so v teh dneh predstavili tudi precej novih kuharskih knjig, med njimi eno, ki se ponaša s tem, da je slovenski prevod nasploh prvi: Slovencem dobro znani Rudolf van Veen, ki kuha na televizijskem kanalu 24Kitchen, vam bo odslej svetoval o samih osnovah kuharije. Simpatični sogovornik tudi razmišlja, kaj še bi bili za Slovence primerni naslovi, in pove, kam se bo podal za novimi kuharskimi idejami v bodoče.

To je pa kar posebnost – prvi prevod knjige in ravno v slovenščino. Ampak zakaj ravno Rudolf kuha, knjiga o osnovah kuharije, čeprav imate še devet drugih?

Ko sem šel pri sedemnajstih letih od doma, v študentsko stanovanje, so mi starši dali kuharsko knjigo, v kateri so bile popisane osnovne jedi, ki bi jih moral poznati vsak mlad človek, ki gre na svoje. Po pravici: bila je precej dolgočasna, jasno se je videlo, da je staromodna, narejena v sedemdesetih letih. Samo besedilo, nobene fotografije, nekaj skic. Toda kar veliko sem jo uporabljal. Rudolf kuha je po svoje moj odgovor na to; zamislil sem si jo kot kuharsko knjigo, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku, ko gre od doma. To ni knjiga, ki bi se važila, v kateri bi se postavljal kot chef: so osnove, napisane z znanjem in sestavinami od zdaj.

Zdaj ste bili že velikokrat v Sloveniji in malo več veste o nas, tudi da radi malo kompliciramo: kaj bi pa vi sami od sebe predlagali kot primerno knjigo za nas? Imate še devet drugih naslovov ...

Opazil sem, da je velik naval na recepte za peko peciva, zato bi mogoče pred­lagal kar to. Ni pa to odvisno od mene, jaz sem lahko samo vesel, če se kdo odloči za prevod.

Kaj kot človek »od znotraj« menite o poplavi kuharskih oddaj in nasploh zanimanju, ki ga ljudje v zadnjem času kažejo za to področje? Se »prevaja« tudi v stanje za štedilnikom?

Pogosto sploh ne gre za pravo kuhanje; veliko oddaj je narejenih zato, da ljudi zabava, kar je lepo in tudi sam v marsikateri od njih uživam – vendar se v resnici iz številnih ne moreš naučiti kuhati. Ne vidiš procesa po korakih, ker so oddaje zmontirane na tako hiter, bleščeč in trendovski način, da sploh ne moreš ugotoviti, kaj kuhar dela. Ljudje so osupli nad njegovo veščino, hkrati pa jih to spravlja v zadrego. Na 24Kitchen – no, vsaj za oddaje, kjer sem zraven jaz, lahko govorim – smo se odločili, da bomo šli počasi in sproti pojasnjevali, kaj se dogaja. Včasih je pri nas problem v drugo smer: nekaj, kar bi bilo sicer lahko narejeno v petih minutah, moram raztegniti na 12 minut, kolikor je na voljo za eno jed. Ampak to je potem res podaljšek vašega domačega delovnega okolja, si upam reči. Televizija naj bi bila roka, ki ti ponudi pomoč, kajti jaz seveda ne morem biti pri vsakem človeku posebej, da bi mu svetoval. Še posebej me je osupnilo, ko sem spoznal, da prek Foxa naše oddaje gledajo tudi v državah, o katerih se mi ni niti sanjalo: Srbiji, na Hrvaškem, pri vas v Sloveniji ... Začudilo me je, priznam, da ljudje tako radi gledajo, čeprav lastnik roke, ki »ponuja pomoč«, govori nizozemsko.

Vam je všeč kuhinja vzhodne in južne Evrope?

Zanima me, res! Zdaj sem bil že tolikokrat pri vas in južneje, na Balkanu, da sem se odločil poglobiti v recepte s tega območja. Prav osupnil sem namreč, kako malo ljudi v drugih delih Evrope kaj ve o tej kuhinji – nekakšen skrivni dragulj je. Sem na misiji, da jo odkrijem. Vam povem, da čutim navdušenje otroka, ki je prvič v življenju nekaj našel, spoznal, videl.

Mislim, da boste zelo uspešni pri pridobivanju tradicionalnih receptov od starejših generacij. Vam mladi, pa tudi ljudje v srednjih letih povedo, kako zelo ste všeč njihovim staršem?

Ja, to res velikokrat slišim, se mi pa niti ne sanja, zakaj je tako. Mogoče je komu všeč to, da nisem igralec. Včasih mi kdo doma na Nizozemskem poskuša svetovati, kaj bi lahko delal drugače, pa nobenega ne poslušam. Če sem kaj vreden, sem samo kot jaz sam. Če hočem modre lase, jih lahko imam – in sem vseeno čisto dostojen človek.

Veste, moj oče je bil mornar. Videl je svet, spoznal tuje kraje in je vedno dejal, da je na naši mizi dobrodošel vsak okus. Tudi če pride od daleč, je tuj, drugačen, neznan, je lahko odličen. Ne sodi torej prehitro! Starši so me naučili odprtosti. Povsod se pomešam med ljudi, tudi kadar sem sam. Nikoli naj te stvari ali okolje ne spravljajo v strah ali zadrego! Moja starša sta oba odšla že pred leti, pa se ju še vedno vsak dan spominjam. In zato brez težav pristopim h kateremu koli človeku, potrkam na katera koli vrata. Sem v Grčiji, zadiši iz pekarne in jaz vstopim ter vprašam, kdaj začnejo delati. Ob petih zjutraj? Lahko pridem in vas jutri zjutraj gledam? Sem iz Nizozemske, pa bi rad razumel, kaj delate in zakaj na tak način. Večinoma nimam nobenega načrta; sanja se mi ne, kaj bom rekel, ko bom pozvonil in bo nekdo res odprl vrata. Pred leti sem šel tako tudi na počitnice – sam! – v Teksas in spoznaval tamkajšnjo tradicionalno peko na žaru. Vozil sem se naokrog in v vsakem mestecu vprašal, kje imajo najboljši žar, in potem obiskoval te gostilnice, ki sta jih vodila ata in mama. Kjer mi je bilo všeč, sem prosil, ali lahko ostanem kak dan. Da bom rezal čebulo v zameno ... Če si iskren, nikoli ne slišiš besede ne.

Ste vi tudi eden tistih kuharjev, ki se podajajo na pohode v naravo in nabirajo razne neznane zeli in vejice?

Sam sem bolj tak kuhar, da grem med ljudi in jih sprašujem o hrani. Kajti hrana je vedno neločljivo povezana s človekom. Brez človeka nima nobenega pomena. Je kot bogastvo, ki ga z nikomer ne deliš: zadeneš na lotu, kupiš drago vilo in čolne – ampak potem vedno prirediš še zabavo, da bi bil med ljudmi in da bi te imeli radi. Vsi si tega želimo; in jaz mislim, da je najboljši način, da te ljudje vzljubijo, to, da jim pomagaš.

Pa imate izkušnjo, potrditev, da ljudje res kuhajo po vaših receptih v vsakdanjem življenju? JIm res pomagajo?

Pojdite z mano na trg ali v trgovino (smeh). Veliko časa mi vzame, da poklepetam z vsemi, ki mi razlagajo, kako čudovito se jim je obnesla zelenjava v receptu, ki je bil na televiziji prejšnji teden. Ljudje potrebujejo preproste nasvete ...

Se vam je obneslo, ko smo vam preprosto – vsaj nam se je zdelo tako – razložili, kako se speče tradicionalna slovenska potica?

Khm, niti ne, čeprav sem vadil (smeh). Veste, da sem jo spekel tudi v oddaji, ne? Takoj ko sem jo potegnil iz pečice, sem otrpnil – o moj bog, Slovenci ne bodo ravno zadovoljni – kajti videl sem, da ni taka, kot bi morala biti. Gledalci po drugih državah, ki niso vedeli, kakšna bi morala biti v resnici, so bili kar zadovoljni, ampak sem vseeno navrgel, naj gredo po boljšo v Slovenijo. Bil sem velik ambasador vašega turizma. (smeh)

Le nekaj dni pred božičem načrtujete nov obisk Slovenije s kuhanjem v živo, v dvorani. Saj veste, ne, da bodo ljudje zahtevali to potico?

(smeh) Raje ne povem, kaj vse bom delal. Ampak ker pritiskate: potica bo eden od vrhuncev šova. Z nekaj malega pomoči kakega prijatelja ...