Tiskane izdaje
Mnogi izmed nas, ki zlagoma prehajamo vsaj v srednja leta, se v mladosti nismo mogli ogniti bistri Župančičevi uganki iz naslova. In tako kot smo zrasli gor z njegovimi Mehurčki, smo zrasli gor tudi z rešitvijo uganke. Pravzaprav lahko mirno rečemo, da je celotna sodobna človeška civilizacija zrasla gor s pšenico. Njena kultivacija nam je omogočila veliko povečanje količine hrane in s tem števila potomcev. Posledični napredek je vodil v znanstveno revolucijo, ki nam je, med drugim, omogočila tudi LCD-zaslone za prebiranje vsebin o zaslugah naše kmetijske revolucije. Vendar pa se s kmetijstvom ne sveti vse tako lepo kot zlata pšenična polja v soncu.
Življenje kmetovalcev je bilo v povprečju težje in manj pestro kot življenje lovcev in nabiralcev, pojavljati so se začele prve kronične bolezni, povprečna telesna velikost se je precej zmanjšala. Pogostejše so bile lakote in bolezni, pestrost hrane pa se je bistveno zmanjšala. Pa tudi s tezo, da smo mi »udomačili« pšenico, je nekaj bistvenega narobe: pšenica je udomačila nas, in ne naprotno! Pšenica je namreč zahtevna, ne mara kamenja, zato ji čistimo polja, veliko oboleva, zato jo škropimo in odganjamo kunce, kobilice in druge škodljivce, žejna ter lačna je, zato jo zalivamo z vodo iz rek ter hranimo z gnojili. Tako nas je udomačila, da smo prisiljeni živeti ob njej, razširili smo jo po vsem svetu, kar ji sami, ne da bi nas udomačila, nikoli ne bi uspelo! In, seveda, postali smo odvisni od nje. Kaj pa smo dobili v zameno? Boljše prehrane gotovo ne, pač pa obilico energije. Torej dvorezni meč, ki nam ga danes spet ponujajo kot možnost odrešitve pred eno največjih zdravstvenih groženj našega časa − debelostjo.
Če danes pogledate katero koli od priporočenih prehranskih piramid ali modernejših krožnikov katere koli institucije, ne morete spregledati žitnih temeljev. Polnozrnato je postalo sinonim za zdravje, reklamni ključ do večje prodaje izdelkov ter stalna mantra vseh uradnih prehranskih strokovnjakov. To prepričanje je v družbi postalo tako močno, da je kakršen koli pomislek o neustreznosti žitaric takoj zatrt v kali, omembi besede gluten pa ponavadi sledi zasmehovanje.
Tudi uradna medicina si ne pusti gledati pod prste, saj, razen v zvezi s celiakijo, noče slišati niti g od glutena. Kakšna občutljivost na gluten, kakšne anekdotične bajke o uspešni ozdravitvi revmatoidnega artritisa s prehrano brez žit, kakšno slabo počutje ter napenjanje po glutenu. Vse je bojda placebo efekt, vse je psevdoznanost! Tudi če pokažeš serijo primerov o uspešnem zmanjšanju simptomov multiple skleroze ali pa kakšne druge avtoimune bolezni z doslej še nepojasnjenim vzrokom ali pa primere uspešne remisije nevroloških motenj z eliminacijo glutena iz prehrane, bodo svojim bolnikom priporočali uravnoteženo prehrano s temelji v zlati barvi. Svoje početje pa utemeljujejo z odsotnostjo randomiziranih raziskav na tem področju, ki jih, zaradi nezainteresiranosti sponzorjev oziroma industrije, ne bo. V izločitvi nečesa iz prehrane pač ni zaslužka.
In tako smo večinoma vsi, ki smo ugotovili prednosti brezglutenske prehrane, pogosto obravnavani kot ortoreksični bolniki, torej bolniki, obsedeni s pravilno prehrano. Dve tretjini preostalih, ki večinoma v usta nekritično dajejo vse, pa je predebelih. Sam sem raje psevdoznanstveni ortoreksik z odličnim počutjem. Pa vi?
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
