Tiskane izdaje
Ljudje smo različni. Tudi glede reakcij na prehrano. Samo malce pobrkljajte po osnovnošolskem spominu, gotovo ste imeli v razredu vsaj enega debelega sošolca ali sošolko. Ta je v šoli jedel enako hrano kot vi, se enako intenzivno podil za žogo in enako z užitkom sedel pred televizijo kot vi. No, zdaj jih najverjetneje poznate več. Kot tudi morebiti z zavidanjem gledate na prijatelje, katerim se v vsakem trenutku vidijo žile na rokah, pojejo in spijejo pa mnogo več kot vi! Seveda se je najlažje potolažiti z ugotovitvijo, da so rojeni pod srečno zvezdo. Oziroma da so za vašo zaobljenost krivi geni.
Da imajo geni ključno vlogo pri naši telesni teži, je dokazano, tam med 40 in 80 odstotki debelosti je namreč menda podedovane. Zato se tudi mrzlično iščejo geni, na katere bi lahko vplivali in tako človeštvo odrešili neprijetnosti, poimenovane odvečna telesna teža. Za zdaj brez uspeha. Pri tem bo tudi najverjetneje še precej časa ostalo, zato je nespametno čakati na rešitev s te strani. Naj se torej kar sprijaznimo s svojo usodo?
V srednji šoli smo ogromno (tj. preveč) časa preživeli ob taroku. Ena izmed meni najprivlačnejših lastnosti igre je dejstvo, da lahko igraš z vsakimi kartami. Če imaš malo tistih zaželenih slikic ali kron, še vedno lahko v slabo voljo spraviš kolega s kartami za solo dvojko. OK, seveda je lažje igrati z dobrimi kartami, od tod ta znani »s polno r... je lahko s...!« Samo poanta pa je nekako enaka kot pri prehrani oziroma kjerkoli drugje v življenju. Igraš glede na karte!
Prav zaradi tega se mi zdi neracionalno pri debelosti izgovarjati se na genetiko. Seveda mi je jasno, da vsakdo ne more imeti postave za na naslovnico kakšne športne revije. Samo to še vseeno ni razlog, da je številka na tehtnici za 30 previsoka.
Če pogledamo nekaj sto let nazaj, debelosti tako rekoč ni bilo. V tako kratkem času se geni niso bistveno spremenili. Drastično pa se je spremenilo nekaj drugega. Popolnoma se je spremenilo okolje! Iz neprijaznega, neudobnega in kalorično omejenega se je spremenilo v obesogeno, kjer je vsak parkirni prostor predaleč od vrat trgovine, za hrano pa ni treba niti popolnoma iztegniti roke.
Zaradi enakih genov ter popolnoma drugačnega okolja lahko zato na našo debelost gledamo kot na neprilagojenost na današnje okolje. Zato je izgovarjanje na gene enako kot s tremi kralji igrati berača pri taroku − čista neumnost. Moramo se ponovno naučiti igranja taroka, tudi če smo dobili slabe karte. In kako se najlaže naučiš taroka?
Tako, da opazuješ nekoga, ki ga že zna. Opazuješ, s katerimi kartami igra in s katerimi ne, kdaj se raje skrije in se pusti »porufati« ali kdaj napove berača. Tako bi se bilo smiselno tudi pri prehrani obračati k prehranskim navadam, ki vodijo v zdrav življenjski slog. V mislih imam predvsem pogled v preteklost. Kaj so včasih delali, da ni bilo toliko kroničnih obolenj?
Zato sem tudi mnenja, da bi se morali držati načina igre, ki nam je dobro služil milijone let. In se odpovedati načinu igre zadnjih nekaj desetletij, v katerih smo hrano zamenjali z izdelki. Izgovarjanje na gene ob rezanju pice ter pitju soka je enako neumno kot se pritoževati nad delilcem kart zaradi premalo tarokov. Tako kot pri taroku tudi v prehrani obstajajo določena pravila. In prvo pravilo se glasi: treba je jesti pravo hrano. Tisto, ki ne pride v škatlah. Vse drugo so malenkosti.
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
