Tiskane izdaje
Prijeten praznični zaključek leta je tako kot vsakič prehitro izginil s koledarja. Nekaterim so ostale bolj ali manj trdno mišljene zaobljube, pri večini pa posledice ne preveč zdravih odločitev med prazniki. Mislim seveda na tisti dodatni sloj zaloge, na katerega se ponavadi v tem zimskem času izgovorimo kot na izolacijo.
Nekaj tega maščevja se nam nato uspe čez leto znebiti, kljub temu pa so prazniki vzrok za več kot polovico našega letnega prirasta telesne teže, ki v povprečju znaša okoli kilograma. Vsaj tako pravijo študije. V zadnji od njih so spremljali celoletno nihanje telesne teže skoraj 3000 ljudi v ZDA, Nemčiji in na Japonskem. Glavno ugotovitev sem že zapisal na začetku odstavka, zanimiva pa je še naslednja, ki ovrže pridobivanje podkožnega maščevja zaradi izolacije. Na Japonskem so namreč glavni prazniki v pomladanskem obdobju med aprilom in majem, pa so se ljudje zredili prav tako kot drugje v zimskem prazničnem času.
Razlog za povečanje telesne teže med prazniki je več kot očiten. Pač preveč pojemo. Polni fitnesi v januarju so jasen znak, da se tega zavedamo. In tudi znak zmotnega prepričanja, da lahko odšportamo slabo prehrano. Da bi se znali v prihodnje bolje odločati, pa je mnogo bolj pomembno vprašanje, ZAKAJ preveč pojemo.
Za odgovor se moramo obrniti na organ, ki določa naše obnašanje, vključno s prehranjevanjem. To so seveda možgani, ki so tekom evolucije razvili kar nekaj trikov. Vse z namenom preživetja več milijonov let v okolju s pomanjkanjem hrane.
Prvi trik se imenuje zadovoljstvo, ki ga tudi v kontekstu prehranjevanja ni težko razumeti. Možgani so nastavljeni tako, da smo motivirani s stvarmi, ki so dobre za nas. Od udobja, družbenih stikov in spolnih odnosov do hrane. In to ne kakršne koli hrane. V okolju s pomanjkanjem kalorij je vsekakor bolje za nas, da uživamo energijsko bogatejšo hrano. Zato doživljamo tiste prijetne občutke zadovoljstva, ko je v ustih kaj sladkega, mastnega ali kar obojega. In malo manjše občutke zadovoljstva ob žvečenju brokolija.
V prazničnem obdobju pa večina hrane ni samo mastna in sladka. Večina hrane je ponavadi zelo pri roki. In kar je zelo pri roki, večinoma konča v ustih. Evolucijska posledica drugega trika naših možganov: s čim manj truda do čim več kalorij.
Tudi o tretjem triku glede povečanja vnosa energije, ki se pa tiče pestrosti hrane, sem že pisal. Enako kot smo ob vsakem novem sprehodu mimo reklamnega panoja manj pozorni nanj, se tudi hitro naveličamo istega okusa. Zato smo ob koncu uživanja ene vrste hrane, kljub sitosti, zelo motivirani za preizkus hrane z drugačnim okusom. Najbrž ste se že zalotili, ko vase ne bi mogli spraviti niti koščka zrezka več, za sladico pa se čudežno najde prostor že nekaj minut pozneje. In prave praznične pojedine ni brez sladice, ne?
Pa še kar nekaj podobnih trikov bi se našlo v naših možganih, ki so nam v zgodovini odlično služili. V današnjem okolju, s preobilico hrane, pa so nam toliko v pomoč kot sidro med plavanjem. Kljub temu nam je poznavanje delovanja naših možganov v pomoč. Če samo na kratko zapišem smer iskanja rešitev za zgoraj omenjene probleme, bi predlagal približevanje tistemu okolju, za katero smo narejeni. Na dolgo o morebitnih rešitvah pa morda kdaj drugič ...
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
