Mastne kalorije: Podiranje zidov
čet, 30.10.2014, 15:00
Mastne kalorije: Podiranje zidov
Kdor je že poskusil preplezati praznoglikogenski zid, ve da je trk z njim težko opisati, kaj šele ga pričakati pripravljen.

Tokratni kulinarični blog je četrti del serije Mastne kalorije, v okviru katerega lahko preberete še zapisa Noter in ven, vmes pa nalaganje, Obrat za 180° v neznano ter Načrt za akcijo.

***

Bilo je lepo novembrsko nedeljsko dopoldne, nekaj dni po drastičnem črtanju ogljikohidratov iz jedilnika, ko sem se odpravil na prvi kolesarski trening v novi triatlonski sezoni. Prijetno poznojesensko vreme je obljubljalo 100+ kilometrov uživancije v zmernem tempu, toliko da se noge (in seveda zadnja plat) spet malce privadijo kolesarskih zakonitosti. Prvih 80 pretežno ravninskih kilometrov v brezveterju je minilo kot bi mignil, sem že čisto pozabil, kako fino je voziti kolo po cesti.

Potem pa se je v roku desetih kilometrov oz. slabe četrt ure vse postavilo na glavo. Kot strela z jasnega me je kar naenrat popolnoma zašibilo, noge so se izpraznile, številka na števcu je padla do nespodobnih vrednosti in glava je začela sanjati o cukru. O sladkorju. O ogljikovih hidratih. Čemerkoli! S seboj sem imel seveda samo vodo, oči so pa kar naenkrat nehale paziti na luknje v cesti in začele iskati odprto pekarno. In ker je bila nedelja, so bile vse zaprte, zadnjih 20 kilometrov pa dolgih kot ponedeljek v službi. Do takrat me še ni nikoli na nobenem treningu in na nobeni tekmi tako zabilo, zato je bil ta zaletitis v praznoglikogenski zid še toliko bolj boleč. In oči odpirajoč!

Nekaj dni pozneje podobna zgodba, tokrat na plavanju. Prve tri ponovitve kilometrskih intervalov izvedene povsem lahkotno, v s strani trenerja zapovedanem tempu. Potem pa se je sredi četrte ponovitve kar naenkrat gostota vode nepojasnjeno neizmerno povečala. Najprej sem pomislil, da je samo ura začela hitreje teči, a so me udarci po nogah za mano plavajočih triatloncev postavili v kruto realnost. Vsa moč v rokah je izpuhtela, občutka ni bilo več, glava je šla po svoje in do konca tistih četrtih 40 dolžin spet ponedeljek v službi. Od naslednjih 5x200 metrov sem zdržal le enega, kljub deložaciji na povsem zadnje, za šlepanje najugodnejše mesto, zadnje štiri dvestotice pa sem preživel pod toplim tušem. Kruti, trdi praznoglikogenski zid, drugič.

Sicer sem te trke pričakoval, v skladu s prebranim, samo vsak, ki je že poskusil splezati čez tak zid, ve, da jih je težko opisat, kaj šele ustrezno pričakat. In seveda so bili začetni tedni z nizkim vnosom oglikohidratov, veliko količino treninga in mašino, ki je bila navajena kuriti le sladkor, vse drugo kot uživancija. Vedno težke noge in roke, moči od nikoder, motivacija za treninge pa je pošteno kopnela. Vendar sem vztrajal s prehrano, čedalje bolj so mi postajale všeč mastne stvari, počasi sem začel res uživati v hrani. In ja, kljub temu da nisem imel omembe vrednih težav s prekomerno težo, je občutek vseeno boljši, ko imaš nekaj kilogramov manj! Še najbolj pa me je skrbel upad motivacije in težko začenjanje treningov. Pa je bil šele začetek sezone, ko še ni težkih intervalov, še ni tistih razpaljotka treningov, razturitis menjav kolo-tek. Kako bom zdržal do pomladi?

In potem je v tretjem tednu prišel trening, ki mi je ponudil brlečo luč v tem temnem tunelu navajanja na mastno gorivo. Na sporedu je bil dolgi tek po klancih Rožnika, v snegu. Megleno jutro se je prevesilo daleč v opoldne in še malce čez, tako da je bil načrtovan tek 15 ur na tešče spremenjen v 19 ur na tešče, preden se mi je nakapalo dovolj motivacije za obuvanje superg. Pritisk na Polarjevo tipko Start sem začel s tipičnim "vsaj 2 kilometra, potem boš pa videl", zato je bilo prvih nekaj sto metrov bolj mučnih od muke.

Zlagoma pa, kot da bi z vsakim korakom pridobil nekaj nove energije, se je motor počasi ogrel, tempo je bil čedalje bolj spodoben, kilometri so začeli minevati in na obraz se mi je narisal užitek. Realizacija je bila tako celo nekaj kilometrov višja od plana in po slabih 2 urah in pol teka po zasneženih klancih brez vmesnega vnosa energije ali vode sem se počutil odlično, mnogo bolje kot pred začetkom. Bil sem napolnjen z novim optimističnim spoznanjem, motivacija za vztrajanje na tej novi poti je bila spet povrnjena, tako da ...

***

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Vasja Golar, pivovar, pivovarna Bevog

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin



Mastne kalorije: Podiranje zidov

Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor