Mastne kalorije: Ko enkrat steče, potem res steče
čet, 11.12.2014, 15:00
Mastne kalorije: Ko enkrat steče, potem res steče
Največja razlika po štirih tednih prehoda na nizkoogljikohidratno hrano je bila sprememba v občutenju lakote.

Tokratni kulinarični blog je peti del serije Mastne kalorije, v okviru katerega lahko preberete še zapise Podiranje zidov, Noter in ven, vmes pa nalaganje, Obrat za 180° v neznano ter Načrt za akcijo.

***

Nekako po dobrih štirih tednih prehoda na popolnoma drugačno, nizkoogljikohidratno gorivo, je moje počutje izven treningov začenjalo dobivati nove dimenzije. Največja razlika je bila sprememba v občutenju lakote, nekaj, kar mi je bilo prej popolnoma nerazumljivo, ko sem dobival lačne oči navkljub še vedno polnemu želodcu! Spremembo je nekako tako težko opisati, kot da bi razlagal slepemu različne barve; razliko najbrž še najbolje ponazorita izraza impulzivnost in potrpežljivost.

Najbrž poznate tisti občutek lakote, tisti znameniti "cukr mi je padel" občutek, ko bi pojedli kartonast zavitek jajc, ko niso varni niti tisti dva meseca sušeni piškoti neznanega izvora na mizi, in ko začne tudi barvni blokec papirja sumljivo spominjati na tortico! No, ko take občutke lakote nadomesti bolj zlagoma prihajajoč občutek, da bi po petnajstih urah lahko počasi že nekaj pojedel, ampak vseeno še prej napišeš do konca odstavek, prebereš nekaj neumnosti na internetu in potem eno uro v miru žvižgajoče pripravljaš kosilo, potem taki spremembi ne moreš reči drugega kot "žebljiček na glavico".

In ja, seveda, ko potem poješ jetrca, pečena na domačem maslu, in zelenjavni pire s polnomastno sladko smetano, se je res težko zadržati in ne objaviti slike kosila na Facebooku s komentarjem #boljiživot.

Tudi kar se tiče treningov, se je po dobrem mesecu iz začetnih zaletavanj v razne zidove začelo obračati na bolje. V bistvu, kakor koli obračam, so naša telesa skoraj čudežno prilagodljiva. Glede na to, da sem prej celo življenje tankal bencin (ogljikove hidrate), se je motor po vseh tistih letih inzulinskih "šnicl-kom" v zgolj nekaj tednih spremenil v dizel mašino, ki je sposobna funkcionirati zgolj na maščobe. OK, na šprintih res ni letelo tako kot prej, samo na dolge proge, kar maratoni in triatloni ter konec koncev tudi življenje, so, tam sem se pa z vsakim kilometrom, z vsako uro bolje počutil.

Ne glede na to, koliko so mi slabi 400-metrski intervali na Žaku zmanjševali samozaupanje, je bilo to povrnjeno na tistih nekaj zahtevnih testnih vikend-treningih, zaradi katerih si živčen že cel teden prej v službi, zaradi katerih ti je slabo če le pomisliš nanje; tistih kombinacij 200 kilometrov kolesarjenja in 20 kilometrov teka. Na tistih treningih, ko je treba preizkusiti tekmovalno prehrano in nekaj ur preživeti v neudobnih rdečih obratih. In na teh nekaj treningih je letelo oziroma, bolje rečeno, dobesedno frčalo.

Ko na tisto ekonomsko učinkovito špeh-dizel mašino poliješ nekaj sto gramov cukra, se pedala vrtijo z vsako uro lažje, številke zraven enote Watt so iz ure v uro višje in zaključni 20-kilometrski tempo tek z lahkoto zaključiš z zgolj z enim gelom, namesto s štirimi. Potem nekako veš, da si na pravi poti, in na 90. kilometru kolesarjenja prav nič ne pogrešaš tistega občutka, želje oziroma nuje po kokakoli in jaffa keksih z bencinske črpalke.

Samo, vseeno, tistega ultimativnega testa, prave tekme, pa še vseeno nisem opravil, tako da spanec vseeno ni bil popolnoma miren ...

***

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Vasja Golar, pivovar, pivovarna Bevog

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin



Mastne kalorije: Ko enkrat steče, potem res steče

Foto: Roman Šipić/Delo

Prijavi sovražni govor