Mastne kalorije: Tekma X
čet, 05.03.2015, 15:00
Mastne kalorije: Tekma X
Čas je bil, da se maščobe izkažejo tudi na kakšni tekmi. Ironmana na Kanarih in na Havajih sta prišla kot naročena.

Tokratni kulinarični blog je sedmi del serije Mastne kalorije, v okviru katerega lahko preberete še zapise Ko enkrat steče, potem res steče , Podiranje zidov, Noter in ven, vmes pa nalaganje, Obrat za 180° v neznano, Načrt za akcijo ter Bolj čuden od čudnega čudaka.

***

Po zaključenem zimskem in pomladnem bloku treninga je bil čas, da se maščobe izkažejo tudi na kakšni tekmi. Nekaj pomladanskih tekaških preizkušenj je bilo, tako kot ponavadi, povsem dovolj, da se navadim na tisti neprijetno tesnobni občutek štartne linije in do konca izpilim tekmovalno prehrano. Rezultati niso v ničemer izstopali, pač letnemu času primerno, pri prehrani pa se je kar precej spremenilo.

Ne bom lagal, da nisem pogrešal dvodnevnih oziroma tridnevnih protokolov karbonalaganja s testeninami na 1001 način in plazma keksi, ampak tudi ocvirki s krompirjem (in ne obratno!) zadnji dan pred tekmo niso švoh! Kofeinski gel tik pred pokom štarne pištole je na prvih nekaj tekmah še ostal, potem je bil še ta nepotreben. Skratka, vse je šlo po načrtih, tako treningi, uživanje v hrani in pričakovani vprašaji nad glavami bližnjih. Kvalifikacijska tekma je bila navzlic temu kar nestrpno pričakovana.

Presenečenje na Lanzaroteju

Španski otok Lanzarote se ponaša z eno najdaljših tradicij v seriji Ironman triatlonov, z vetrom in z izjemno težko kolesarsko progo, zaradi česar sem izbral to legendarno tekmo. Kolo je namreč moja najšibkejša disciplina, tako da so bili strašljivi višinci idealna in prepotrebna motivacija za čezmerno zimsko amortizacijo spinnerja. Po prihodu je nekajdnevna aklimatizacija na veter in puščavsko okolje minila kot bi trenil, enodnevnega karbonalaganja se skoraj ne spomnim, a tekma je ostala v lepem spominu.

Kljub nekaj tehničnim težavam na kolesu se mi je zgodilo nekaj, česar nisem vajen. Namreč, v drugi polovici 180 kilometrov dolge kolesarske trase sem v nasprotju s prejšnjimi tekmami bil sam tisti, ki je prehiteval, z vsakim obratom pedal sem se počutil močnejšega. Zato je bil tudi maraton na koncu oddelan z lahkoto in večinoma z nasmeškom na obrazu. Poraba sladkorja na tekmi je bila za polovico manjša kot ponavadi, a je bila vozovnica na tisti želeni triatlonski otok vseeno toliko bolj sladka.

Do jeseni je bilo še kar nekaj mesecev težkih treningov, ki so minili brez posebnosti. Prehrano sem še malce bolj izpilil, še vedno pa sem jedel skoraj 400 gramov maščob na dan. Še posebej tistih zločinskih, nasičenih! Tudi treningi so lepo uspevali, poznalo se je pravo gorivo.

Popolnost na Havajih

Svetovno prvenstvo Ironman na Havajih. Triatlonci veste, za kaj gre, ostalim je pa težko opisat, zato se niti ne bom trudil, ampak samo na kratko dejal, da so to za nas dolgoprogaše vsakoletne olimpijske igre. Tista tekma, ki največ šteje oziroma ki šteje vse! Zame je bilo to drugo potovanje na skoraj povsem drugo stran sveta, tako da je dobrih 24 ur letenja malce hitreje minilo. Obvezna 10-dnevna aklimatizacija na 30 stopnij Celzija in vlago, ki bi jo lahko rezal, tek v gatah, paradiranje zgoraj brez in razkazovanje forme v dnevih pred tekmo ter avokado z jajci in slanino vsako jutro za masten zajtrk. Ter seveda težko pričakovani zvok topa, ki označi začetek tekme.

Popolna dirka, sanje vsakega športnika. Tisto upanje, da ne bo krčev, napenjanja oziroma, bog ne daj, bruhanja. Da bo popolna realizacija večmesečnih (večletnih) treningov, da bo dovolj energije, da bo glava lahko priganjala telo do rdečih obratov, da bo števec kazal vedno večje watte, padanje tempa v zadnjih 10 kilometih maratona pa da bo minimalno. 

Dirka je bila najboljši približek tega. Veter ni bil pretirano moteč, vročino in žejo sem uspešno gasil tudi z (na ta dan dovoljeno) kokakolo, glava je delala do ciljne črte. V cilju mi potem še nekaj časa ni bilo jasno, da je bila dobra polovica profesionalcev uvrščena slabše in da bom nazaj domov potoval s tisto tako želeno posodo. Skratka, sanje!

Doma pa bolj ali manj spet po starem:

»Ja, seveda lahko toliko masti požreš, če jo potem skuriš!«,

»A potem praviš, da se ni treba karboloadat?«,

»Kakšen gel pa potem vzameš, mastnega?«,

»Testenin res ne ješ?«,


Ja, mastne kalorije torej. Zelo mastne ;-)

***

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin



Mastne kalorije: Tekma X

Svetovno prvenstvo Ironman na Havajih je za dolgoprogaše tekma, ki šteje vse. Foto: Hugh Gentry/Reuters

Prijavi sovražni govor