Tiskane izdaje
Nad ljubljanskim barjem, pred 4000 leti, se na kolišču še pred jutranjo zarjo zasliši budilka. Ostrorogi Jelen se ves trd in utrujen pobere s slamnatega ležišča in si pripravi zajtrk. Hitro in v tišini poje polnozrnate kosmiče z mlekom, medom in koščki čokolade ter spije pol litra naravnega pomarančnega soka, saj se kot uspešen lovec zaveda pomembnosti zajtrka. Med brušenjem sulice mu Jezerna Roža pripravi tri malice, saj se tudi ona zaveda, kako pomembni so redni obroki pri zahtevnem lovu. Ostrorogi skoči v drevak in še pred prihodom na obalo poje prvi zavojček suhega sadja in oreščkov. Odpravi se v gozd in pripravi zasedo. In načne drugi zavojček s slastnim sendvičem ...
OK, priznam, nekaj stvari je narobe z zgornjo zgodbico. Pa ne samo budilka in kosmiči z mlekom za zajtrk. Ostrorogi in Jezerna sta, kot predstavnika lovcev nabiralcev, nekaj tisočletij prehitro prišla v stik z modernim prepričanjem, da čez dan ne sme miniti nekaj ur, ne da bi dala kaj v usta. Oziroma s prepričanjem, da je treba jesti vsaj petkrat do šestkrat na dan, in taistim prepričanjem, zaradi katerega se je celo v strokovni literaturi začel pojavljati obrok, poimenovan povečerjek.
Tovrstno razmišljanje temelji na prepričanju, da z rednim uživanjem sicer manjših količin hrane zagotavljamo stalne nivoje glukoze v krvi in preprečujemo tiste hude »padce cukra«, ki imajo za posledico manično odpiranje hladilnikov in omar s piškoti. Pogosto uživanje hrane naj bi tudi pospešilo metabolizem in prek tega zmanjšalo nabiranje maščobnih oblog.
Vendar je s takim načinom razmišljanja kar nekaj problemov. Ljudje smo že nekaj milijonov let od naših davnih prednikov iz afriške savane odlično prilagojeni tako na neredne obroke kot tudi na stradanje. Če bi že takrat potrebovali obrok hrane vsakih nekaj ur, najverjetneje ne bi dolgo zdržali pod krutim afriškim soncem. Ko so takratni lovci uplenili večjo žival, so jedli, najverjetneje veliko jedli. In potem precej časa niso jedli, seveda. Kot tudi najverjetneje niso jedli zjutraj pred odhodom na lov, da bi povečali svoje športne sposobnosti. Skratka, prilagojeni smo, da ali jemo ali pa ne jemo.
In tako pridemo do drugega problema s petkrat do šetkrat na dan. Nismo krave, da bi vedno imeli nekaj v ustih! Oziroma gorile, če vas to kaj manj užali. Naša hrana je postala ob prehodu z dreves na tla energijsko bogatejša, saj, denimo, za presnovo mesa ne potrebujemo pretirane pomoči bakterij, kot jih za svoje preživetje nujno potrebujejo tako krave kot gorile. Pojesti morajo enormne količine energijsko revne trave oziroma listov, da jih potem lahko njihove bakterije v črevesjih fermentirajo v njim uporabne presnovne produkte. Zato imajo tako obsežne prebavne sisteme in morajo ves dan ali jesti ali čakati, da se jim izprazni črevesje. Da lahko potem spet jejo.
Ampak očitno mi nismo gorile. Ali krave. Tekom evolucije smo se prilagodili na uživanje energijsko bogatejše hrane. A je s slednjo običajno povezan problem, da ne raste pogosto na tleh oziroma na drevesih. Zato je vedno obstajala določena negotovost dostopnosti. Zato smo morali biti kot lovci prilagojeni na situacije, ko smo domov prihajali praznih rok. In nato naslednji dan praznih trebuhov odhajali na lov!
In zato tudi zdaj ljudje brez problemov uravnavamo krvne nivoje glukoze tudi čez daljša obdobja. Pogosto uživanje prigrizkov običajno samo zmoti to ravnovesje. Če pa so te malice še hiperokusne, seveda sledi prenajedanje. V evolucijskem kontekstu, kar je seveda nasprotno modernim smernicam, bi tako zagovarjal povsem preprosta navodila za število obrokov:
Ko si lačen, jej.
Ko nisi več lačen, nehaj jesti.
Ponavljaj.
Narejeni smo tako, da se najemo do sitega in potem ne jemo, dokler nismo spet lačni. Vmesni prigrizki so nekakšno uživanje hrane na zalogo. Ki, žal, res vodi v zalogo. Po vsem telesu!
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic.
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin.
Po kulinaričnih blogih lahko brskate TUKAJ.
