Na »ljubljansko« kosilo!

Tradicijo je treba spoštovati. V praksi to kulinarično zdaj prav luštno počnejo slovenski osnovnošolci v projektu Kuhnapato: praznične ali vsakodnevne jedi pripravljajo svojim sošolcem, da bi spet postale del njihovega – našega vsakdana. Tokrat predstavljajo zdravo, tradicionalno kosilo z ljubljanskega območja.

Ko govorimo o tradiciji, imamo v mislih nekaj, kar je vzeto iz zgodovine in je bilo del kulture prehranjevanja skozi čas. Lahko je bilo to daleč nazaj ali v bližnji zgodovini, oboje pa je zaznamovalo okuse naših gastronomsko zelo različnih pokrajin.

Brskanje po zgodovini prehranjevalnih navad, predvsem pa o razlogih za nastanek te ali one jedi, pripelje do zanimivih zgodb, tokrat iz prestolnice – o nekdanji založenosti ljubljanske tržnice, široki ponudbi kmetic iz okolice, tudi prodajalcev zelenjave iz sosednje Italije, zelišč in sestavin, ki za kmečko prebivalstvo niso bile dosegljive. Družbeni položaj »ljubljanskih« gospodinj je narekoval obiskovanje šol za gospodinje, tudi v sosednji Avstriji, znanje pa je pritekalo nazaj v glavno mesto. Dekleta so se ob mnogih domačih opravilih učila priprave zahtevnejših jedi, sestavljenih okusov, smelejšega končnega videza ali načina postrežbe.

Na slovenska tla so prihajali recepti, katerih korenine najdemo pri severnih sosedih, vendar so s preseljevanjem, trgovskimi potmi ali daljšim zadrževanjem tujcev na našem ozemlju jedi dobile »domačo podobo«, se prilagodile tukajšnjim okoliščinam.

Ena najbolj razširjenih jedi, ki jo sicer kot značilnost postavljamo v osrednji del države, je svoje različice dobila domala po vsej Sloveniji: ričet ali le ješprenj, morda ječmenko ali ječmenovo juho v mestih, nižinah ali višavah, z regijsko značilnimi dodatki ali sestavo, ki se prilagaja letnemu času. Gostljata jed prija pozimi, nepogrešljiva in najbolj oboževana je v ponudbi slovenskih gorskih koč, ki kar tekmujejo v kakovosti njene priprave.

Ena najbolj obiskanih izletniških točk, ki se po višini sicer ne more kosati s pogorji v bližini – vendar vzpon nanjo že vzbudi željo po toplem obroku –, je razvila »svojo« različico ričeta. Že ime šmarnogorski ričet govori o lokaciji ponudbe, dodano zelje pa jed naredi lahkotnejšo in primerno za uživanje vse leto.

Po jedi na žlico se ponudi nekaj močnatega in to so bile največkrat palačinke. Polnjene s skutnim nadevom in zapečene v pečici so »klasika« vseh pokrajin, njihov izvor sicer sega že v čas starih Rimljanov. Zvrhana mera smetane in dodatek pehtrana pa to priljubljeno jed danes postavljata med okusne značilnosti našega glavnega mesta in kot takšno jo spoznavajo domači in tuji obiskovalci.