Najbolj pekoča vikenda v letu

Človek je kar malo zbegan ob vseh teh čili festivalih: prvi pekoči vikend in 2. čili festival. Minila. Zdržali. Ta konec tedna je še hujši: sobota, 24. septembra, je dan za Čilijado v Izoli, nedelja za še en festival, 2. čili festival v Šmarju pri Jelšah. Ta si je dodal pridevnik »pravi«. Ponudniki pa bolj kot ne isti povsod, zato, za okus, vtisi iz Ljubljane.

Ponudnikov pekočih omak vseh »razredov« je pri nas vsako leto več, in če bi bile na stojnicah razpostavljene samo stekleničke, bi se vseeno nekoliko, recimo tako, ponavljalo. Dodatni program na takih festivalih je zato usmerjen v hrano, precej manj pijačo, pripravljeno z dodatkom pekočih omak ali papričic kot takih. In ravno to smo med obiskom prvega letošnjega festivala vzeli pod drobnogled.

Prireditelji so za ocenjevanje ponudbe hrane zbrali komisijo – član je bil tudi znani kulinarični kritik, bloger in kuhar Boštjan Napotnik. Ocenjevalci so sicer menili, da so vse jedi, ki so jih prinesli ali kar tam, v lokalu Lepa žoga v ljubljanski Šiški, pripravljali ponudniki, premalo pekle, glede na to, kaj je rdeča nit festivala, in glede na nevarno pekoče plodove, ki so se bleščali tudi po vseh stojnicah. Na pa koncu je komisija zmago v »prehranskem« delu prisodila ravno paninu, ki so si ga zamisli pri Gorkem chiliju: sestav­ljen je bil iz svinjskega mesa, kuhanega v refošku, kozjega namaza z zelenim poprom, sveže kumare, paradižnika, rukole, dehidrirane čebule in seveda rahlo popečene kruhove bombice. Čili torej ni bil »vgrajen« v hrano kot tako, ampak je bilo mišljeno, da si panin vsak po svoje začini z eno od omakic, ki so jih prinesli s seboj, nam je pojasnil Rok Iglar (Gorki chili). Razlaga še svoje izkušnje s pekočo hrano: ljudi ne moreš siliti s svojim »videnjem«, kako močno naj hrana peče. Okus mora biti – vsaj za splošne festivale – tak, da lahko pokusi vsak, tudi otrok, lahko pa si po svoje »dodaš« pekočo omako, kakor ti pač ustreza.

Na stojnici Gorki chili sta veliko zanimanja vzbudili predvsem dve omaki, ki so ju poslali na specializirano tekmovanje v Louisiano v ZDA in sta se obe lepo uvrstili v svojih kategorijah: čokoladna je bila lani tretja v kategoriji »latin«. Omaka All Stars, ki ima po jakosti oznako 10/10, pa je bila letos druga med najbolj pekočimi (x-hot): sestavljajo jo zloglasni čiliji moruga, trinidad scorpion, naga morich in carolina reaper, okus pa ji dajejo še perujska volčja jabolka. Gorki chili je tudi eden od organizatorjev izolske fešte – če to berete v soboto zjutraj, lahko mogoče del še ujamete: začetek so napovedali za 10. uro dopoldne. Tudi v Izoli bo pekoča hrana.

In še hrana, pri kateri smo se ustavljali mi. Na stojnici novomeškega zavoda Padewsky ni šlo mimo izvrstnih medenjakov s čilijem, ki si jih je zamislil – in z njimi že zmagal celo na tekmovanju za jedi z medom – Ernest N. Padevski. To so medenjaki, ki so jih prodajali na kos, posebnost pa je, da niso napadalno pekoči, ampak lovijo ravnotežje, ki je povsem primerno tudi za »civilno« uporabo. Pri družini Padevski smo se seznanili še z odlično, tudi ravno prav za splošni okus pekočo marmelado, ki so ji sočnost dajale bučke, »telo« pa orehi. Priporočamo (in pripravljamo zgodbo z mladim avtorjem, ki navdušuje Norvežane s še enim prehranskim izdelkom, okrog katerega je v zadnjem času veliko »dogajanja«).

Rudi Brajdič (Rudi van den Brudi) je na festival prišel s smokerjem, žarom za dimljenje, in posebnimi čevapčiči: čilivapčiči. Čevapi po tem, ko je z njimi opravil smoker, niso bili preveč podobni svoji običajni izvedbi: dimljenje vsakemu mesu pusti značilen temnejši dimni obroč, pod njim pa svetlo rožnato meso, kar se zgodi zaradi reakcije z dimom. Večina je zato sprva pomislila, da pokuša kako klobasico. Avtor nam je povedal, da je za 10 kilogramov mase, ki jo je naročil kar pri lokalnem mesarju v Grosupljem, namenil 140 gramov čilija jakosti okrog 120.000 skovilov. Ozrite se po kakem habaneru, na primer. Sam je uporabil zanimivi mako akokosrade, ki so ga pred nekaj leti ljubitelji po naključ­ju odkrili v Gani in ga, tako pravi Rudi Brajdič, v svetu čilijev cenijo kot enega najboljših po okusu: menda je izjemno sladek, z razločnim okusom po breskvi. Semena je Brajdič prepustil kolegu proizvajalcu Čiličenu, kjer jih, pravi, tudi lahko dobite. Smokerjev za domačo rabo je v Sloveniji malo, zato natančnih navodil za dimljenje niti nima smisla dajati, je pa omenil, da sta najboljša les trte in akacije. Če pa boste sledili ideji pri pripravi mesa: semena čilju nujno odstranite, meso papričice pa narežite zelo na drobno in pazite, da se bodo koščki enakomerno vmešali v mesno maso. Sicer se bo zgodilo, da bo nekateri čevapčiči čisto navadni, drugi pa bodo nič hudega slutečega jedca napadli z vsemi skovili ...

Že v prejšnji številki smo objavili dva dobra recepta, ki ju je prispeval Žiga Rajić, glavni »kuhar« pri Pekočku. Na festivalu je bilo oba, kruh in sladoled, mogoče pokusiti in oba sta imenitna, tako da si, če ste ljubitelj pekočega, opis priprave nujno shranite. Je pa ta proizvajalec s štajerskega konca – poleg Rajića je pri Pekočku glavna še Mojca Kravina – tudi iz Lepe žoge odšel s priznanjem: njegovo omako Balkansko divji (ajvar & cayenne) so razglasili za najboljšo v kategoriji klasičnih. Med posebnimi omakami – kar nekaj novih kombinacij so si že izmislili – pa je najbolj navdušila Orange Chocolate Dreams Vasje Lična (Čiličen).

Zadnje čase na nobenem festivalu ne manjkajo domači kraft pivovarji, ki so se sposobni prilagoditi vsaki »temi«. S pekočim okusom v pivu se je tokrat pozabaval Marko Jamnik iz ljubljanskega Tektonika, in sicer si je za podlago izbral slog oatmeal stout, torej pivo, ki mu okus dograjujejo ovseni kosmiči, pekočina pa je bila nežna, zaznavna samo na koncu, kajti, kakor je pojasnil avtor nekemu obiskovalcu, to je vseeno pivo, ne čilijeva omaka. Ker si znajo pri Tektoniku kar dobro izmisliti imena za svoja piva, smo Jamnika podrezali, kakšno ime bi dal temu. V sekundi se je odločil, da vsekakor po kakšnem čilskem diktatorju, iz česar smo sklepali, da bi bil verjetno Augusto.