Tiskane izdaje
Iz Porozine se cesta vijugavo in visoko dvigne, da je divji in nizek gozd povsod naokrog. Na obeh straneh ozke poti so lesene skulpture škratov, ki kažejo pot do vasi, v kateri je šest hišk za štiri prebivalce. V eni stanuje družina Zlatkov, v drugi ima gospodar Igor delavnico, v tretji je umetniški atelje, v četrti so sodi, v peti, ki je edina lesena, se igrata Silvanus in Marja, v šesti pa gori v peči in kuharica Nevenka na debelo, mehko zaobljeno leseno mizo prinaša salame in pršute. »Le kislega iz ozimnice je že zmanjkalo,« pojasni, ko mož natoči dobrodošlico. »Napišite, da iščemo partnerje, ki bi se hoteli preseliti v našo vas in delati skupaj z nami.«
Za štiri sončke je takrat, ko ob hrani postaneš dobre volje, ko je vse drugo pozabljeno, ko je svet lepši in boljši, ko si želiš, da bi bilo vedno in povsod tako. Pa je bilo sprva vse narobe. Dogovorili smo se za skata, dobili pa jelena. Rekli smo, da bi radi veliko pokusili, pa so nam dali velike porcije. Izgovorili smo se na puljskega gostilničarja, pa so mislili, da nas pošilja mariborski slikar. In ko je v majhni izbi šele postalo prijetno toplo in je bil prazen šele prvi vrč, je prišla že nova skupina in so nas poslali na trajekt. Toda če prav pomislim, je najbrž moralo biti tako. Ker bomo zato morali še priti. Takrat kot vi! Ker je Cres še vedno divji otok in ker je v Filozićih tako divja gostilnica, da jo je treba tudi tako divje doživeti.
Suhe in stare ovce
Vračali smo se z Lošinja. Butler v brezhibnem smokingu nam je razkazal vilo za sedem tisoč evrov dnevnega najema, za večerjo smo zraven v petzvezdično butično prestižnem hotelu degustirali eno najdražjih vin na svetu in suita nad najlepšim zalivom avstro-ogrskega letoviškega otoka je imela več kvadratov kot naše stanovanje. Priznam, včasih je prijetno kaj napisati.
A priznajte, včasih je dobro tudi kaj prebrati (v Nedelu). Ker izveš, da se ni treba peljati čez ves Cres in potem še na konec Lošinja, vse do petih in še več zvezdic, če pa jih imaš že na vrhu prvega hriba in kar sredi gozda, ki je poln škratov, divjih svinj in lopatastih jelenov.
Ovčji sir, leto dni staran, je dolgo ležal v tropinah, da se ni opijanil, temveč odišavil. Tako kot je bila polna makije in dišečega bodičevja z najbolj divjega hrvaškega otoka ovčja salama, ki je potrebovala sicer še nekaj svinjsko-sladke maščobe, da se je prve mesece čez v Labinu pripravila na otoško burjo. Da se creške ovce ne izgubijo med prosto pašo po otoku, so po kožuhu rdeče pobarvane, če morda same ne najdejo domov. Za takšno salamo morajo biti že v letih, a ker so bolj suhe, nimajo okusa po ovci, temveč po (pre)hrani, ki jo izbrskajo med kamenjem.
Še preveč rade pa najdejo na organski vrt umetniške farme družine Zlatkov divje svinje, ki jim zato Igor, ki je bil včasih na Reki tonski mojster, dan in noč navija glasbo. Za zahvalo so dale divjačinsko salamo, njihove črne in bolj udomačene sorodnice pa pršut, ki ni potreboval kruha, dovolj je bil kar mladi merlot.
Glasba pa očitno ne moti velikih jelenov, ki se niti poka ne prestrašijo. »Sinoči sta prišla dva skoraj do praga, pri nas pa je bil pravkar na obisku prijatelj, ki je lovec,« je bilo pojasnilo, zakaj bo raža (skat), plemenita bela riba, ki je odlična v gregadi, a tako redkokje še na jedilniku obmorskih konob, na sporedu prihodnjič. Takrat bo, najbrž, že dimljena, saj Igor Zlatkov, ki sicer pravi, da je ves čas na dopustu, odkar se je z družino preselil z Reke v Filoziće na permakulturno kmetijo, pravzaprav ves čas nekaj počne. Ko pri njih ni umetniške kolonije, na kateri barvajo dvojne vinske magnume in kiparijo lesene naivne skulpture, rezlja in gladi les, da nastajajo umetniške deske za rezanje klobas in stojala za pršut, v kleti skrbi za vino s hektarja trt čez iz Zadra, zaigra gostom ob tabornem ognju, kadar jim skuha poparo (brodet), suši svinjske in ovčje krače ter mu ni nikoli dolgčas, saj je »pri nas vedno kdo na obisku«. Le kruh je bil iz domače pekarne iz Cresa, kamor avtobus vsak dan odpelje otroka, ki se sicer igrata z lesenimi igračami in plezata po drevju, saj v Filozićih ni televizije.
Gostje skozi filter
Zvečer se družina s prijatelji in gosti (poleti do 20, pozimi do 10) zbere okrog ognjišča, ki da močan ogenj. Chef Igor ga potrebuje, da mehkemu mesu, ki ga je prej omehčal v loncu na pritisk (ta je v sodobni kuhinji spet vedno bolj uporaben), doda ob čebuli, koromaču, divjem česnu in krompirju tudi tisto svojo skrivnost, ki je niti nam ni zaupal. »Ne povem, ker je drugi ne uporabljajo, je pa najbolj zaslužna za omako …« Krompir zaradi svinj in jelenov, ki vsega pojejo, sadi čez, v Gorskem kotarju: »Posadimo, pokrijemo s slamo in ga pridemo, permakulturno, le še pobrat.«
A še prej je bila juha iz kopriv in drugih zelišč, ki je niso le zgostila, temveč tudi okrepila. V starem krožniku, sedeč na stari klopi, je bila polna starih okusov, ki se v Filozićih vračajo, a le gostom, ki gredo, kot pove gospodar, skozi filter. Elektrika sicer (že) je, a voda je iz šterne in stranišče je kompostno. Za obisk je treba rezervirati, nato s trajekta prav zaviti, se ne ustrašiti velikih lesenih škratov in nič naročiti. »Jedel boš tisto, kar tudi mi!« Na začetku bo travarica, ker je iz najboljše lozovače in kar petnajstih divjih trav, na koncu pa skuta z medom, ker je Valter Kramar iz Hiše Franko Igorja naučil, kako jo konzervirati, da je vse leto pri hiši. »Kmalu bomo imeli tudi ovčjo,« se pohvali, ko skuti doda lešnike in jo posuje s cimetom.
Vseeno pa je glavna umetnina na umetniški farmi gregada. Če ni drugega pri hiši, je v njej le dimljeni ugor, če pridejo jeleni in svinje preblizu, je divjačina, če ribiči spodaj ne vedo, kam s skatom, ki ga nihče več ne pripravlja … Meso jelena v velikem loncu ne diši le po rožmarinu in divjem žajblju, temveč tudi po ingverju in koriandru, ekonom lonec ga je zmehčal, da je šlo samo od kosti, močna vročina v veliki ponvi z zelenjavo in zelišči in chefovo skrivnostjo pa ga je začarala. Prišli smo na čim več hodov, nato pa pojedli le več krožnikov. Kar je bilo še sinoči vratovina divjačine, je bilo danes za kosilo bolj mehko in sočno od pljučne, nič nitasto, izsušeno in mesno, temveč topljivo, kremno, dišeče in zelenjavno. Filter? Pet zvezdic? Kje pa! Edini problem v Filozićih je ta, da pride čas, ko morate na trajekt.
Zakaj obiskati?
To je odklop! Zato, ker je tako drugače, kot je v petih zvezdicah, restavracijah, konobah, kmečkih gostilnah. To ni niti agroturizem. To je dejansko umetniška farma, ker je takšna družina Zlatkov, njihove hiške, vrt, ovce, jeleni, salame iz Labina, vino iz Zadra, krompir iz Gorskega kotarja, kostanji s Cresa in pristnost iz Filozićev. Tukaj si vesel tega, kar dobiš, kar veselo plačaš in od česar se veselo posloviš. Tako kot sta se Igor in Nevenka poslovila od gneče celine in zdaj v svojo vas brez prebivalcev veselo vabita tudi vas.
Prihodnjič: Restavracija hotela
Obiščite spletni portal Gostilne in si naložite brezplačno aplikacijo za Apple ali Android.
