Nedelo izbira: Aviator, Portorož  

Kosilo na letališki stezi, triinpolkrat obsijano.

tor, 21.11.2017, 15:00

Kaj, kje, kdaj

kuhinja sredozemska kuhinja ob letališki stezi

kdo Sora Vasyl, chef Tomaž Zavec

odprto vsak dan od 8. do 22. ure

naslov Sečovlje 19, Portorož

telefon 05 992 90 04

splet aviatorrestavracija@gmail.com

cene hladne predjedi 9,90, juhe 4,50 do 5,50, tople predjedi 10,90 do 12,90, glavne jedi 10,90 do 21,90, sladice 2,90 do 4,90 evra

prostor svetla, moderno domačna jedilnica s slikami letal in širokim pogledom na stezo; pokrita terasa s toplimi odejami

posebnosti letališče

vinska ponudba vinska karta našteva 33 etiket, brez letnikov, pretežno Primorcev, z osmimi tujci in dovolj vini na kozarec, da lahko ob meniju spiješ le za vožnjo primerno enega, hišni vinar je Matej Korenika (Korenika&Moškon), priljubljeni so še Rodica, Movia, Boris Lisjak, Santomas.

Portorož je izhodišče, ker ima pesek, plažo, promenado, trgovine, hotele, igralnice, neonske luči, gnečo in ker so tam pač vsi. Toda če bi se rad skril, želiš drugače in več, nočeš hitro in tisto, kar vsi, se je treba malo zapeljati. Nekateri se peljejo daleč, zato gredo z letalom, nekateri se vozijo z letali kot drugi z avti in nekateri imajo najraje letala, ko so sami na trdnih tleh. Vse zato druži restavracija, ki ima na sečoveljskem letališču nove pogrinjke pod velikimi slikami starih letal. Aviator je na dobri lokaciji in vabi potnike vseh vrst.

Pritlično betonsko arhitekturo z modro-rumenim napisom za steklenimi vrati otoplijo črno-bele slike propelerjev na rjavi steni jedilnice, ki ima stole modernih, a udobnih oblik, mize brez prtov, a z visokimi kozarci, in pogled na letališko stezo, a brez velikih letal. Terasa je sončna, volnene odeje grejejo, zelenje je postriženo, hrup motorjev je zaželen, Portorož je tako blizu, a tukaj je tako drugače.

Boršč, slanina, feferoni

Zato začudi – saj so v jedilnici za okras drage steklenice, za mizami niso le letalci, ampak tudi pomorci, jedilni list pa ni gostilniško dolg, temveč restavracijsko chefovski, saj jedi spremljajo lizalke, ploščice, čoki, okraski –, da ni vsaj majhnega pozdrava (iz kuhinje).

Je pa del pogrinjka kruh z oljčnim oljem! Ta je v steklenici (Lisjak), iz katere diši cvetje, in v brioševi bigi, ki je zapeljivo mehka. Zraven je še barvno nasprotje, s sipinim črnilom. Če bi bil še solni cvet sosedov, bi potrebovali le še poseben krožnik za najboljši hod. Pa ob betonski stezi na začetku Piranskega zaliva nismo še niti začeli.

Zato takoj k bistvu. Ni treba prileteti, če želiš v Aviatorju le nekaj pomalicati. Za 5,5 evra dobiš na lesenem čoku štiri polne skodele in polnjeno piroško, na tnalu pa še sladko svetlečo se lučko. Boršč je v Aviatorju najboljše, kar se ti lahko zgodi, pa ne le po naporni noči, ki je preskočila jutro. Ni sicer jasno, ali je ruski ali ukrajinski, toda če se natakarju roka preveč ne trese, je rdeča (pesna) juha specialiteta, ki ima prijeten zelenjavno-mesni (svinjsko in goveje) okus in zeljno teksturo, njen čar pa je v obredu. Slanina, menda ukrajinska, je debelo narezana, potresena s česnom in peteršiljem, piroška je sveže pečena, feferoni so nežno pekoči, hladi jih kisla smetana, za konec pa je še spretno polnjena in z rdečo peso glazirana lizika.

Prav to, ne le nasititi, ampak ponuditi še dodatno izkušnjo, je Aviatorju potrebno priznati. Piščančji pate, ki je bil res v strukturi malo bolj nežen in v okusu polnejši od zgolj paštete, je imel pod seboj kremo brokolija, ki pa se ne bi ujela z jabolkom, če bi rdeči pesi uspelo, da mu med kuhanjem ob barvi pusti še več okusa. Tako pa je bila ta krema pač popestritev sipinega kruha.

Tudi fuži, s črnimi tartufi, na deski in v kozarcu za vlaganje … Lažje in lepše bi jih bilo jesti s krožnika, boljše bi bilo, če bi bil kozji sir na njih, ne pa posebej, in tudi panceta ni vedela, zakaj je okrasek za zraven. A spet, saj se niste sem pripeljali le najest, in brez skrbi, priznali boste, da je boljše od vsega, kar dobite na letalu.

Fuži s črnimi tartufi, kozji sir in panceta. Foto: Uroš Mencinger

Po ruskem naš chef


Aviator je sprva začel bolj rusko, zdaj pa nadaljuje vedno bolj slovensko. Novi chef, Tomaž Zavec, ki smo ga nazadnje videli v ljubljanskem hotelu Cubo, uporablja primorske sestavine na sodoben sredozemski način, kar pomeni: domači črni fuži z vongolami v esenci bele ribe, škampi na pesni pasti s cveticami, koktajl orade in zmrzlina penečega vina … A obiskali smo jih očitno še ne povsem pripravljene. Postrežba je dobra, ambient je spodbuden, jedi pa se še niso utegnile odločiti – bi šle le v všečno smer ali bi ponudile še kaj več in bolj resnega.

Zelenjave iz pečice niso krasili le, no, zlati ročaji ponvice in ni bila jeseni ob solinah le poletna. Krompir je bil tako zapečen, da je bil krompirjevo dober, kot bi bil iz žerjavice, paprika je bila mesnata in sladko pečena, bučka je imela vzorčni vzorec zelo vročega žara, še šampinjona ni bilo sram, da je jeseni nadomestek, in vmes so bila še ocvrta zelišča. Pravzaprav ne bi potrebovali mesa.

To ne pomeni, da jagnječja krona, mehka in sočna, ni bila prav pečena. Dobila je, končno, celo priložnost za omako, da niso vedno le pireji. Toda kako naj ji to uspe na ploščatem kamnu? Refoškova omaka je bila tako videti kot kri, ki prestraši večino jedcev, še preden pridejo do okusa, ki pa je tako v maščobi, ki se je ravno tako bojijo. In so zobem ostali le pireji, tako kot očem le barve, spet od rdeče pese, sezonsko od buče in spretno od chefa, ki pri zeleni ni varčeval z maslom.

Jagnječja krona in trije pireji, iz rdeče pese, buče in zelene. Foto: Uroš Mencinger

File bele ribe, polnjen s kraljevimi kozicami in pečen v vlečenem testu, bi bil lahko Aviatorjeva paradna jed, če bi bil tudi izveden v slogu visoke kuhinje. Tako pa je bilo zunaj sicer zapečeno, znotraj pa razmočeno. Koža ribe se je sprijemala s testom, pod tako debelim plaščem je sicer ostala mehka, a izpadlo je mleto okrog cele kozice, ki ob nastanku jedi najbrž ni bila mišljena tako sama in velika. Jed ima arhitekturo, nima pa gradbenega dovoljenja. Dejstvo, da so bili v prilogi spet isti pireji, pri tem ni pomagalo.

File bele ribe z veliko kozico v hrustljavem ovoju. Foto: Uroš Mencinger

Pri sladicah majhen izbor ni v dogovoru z lokacijo med solinami in letali, ki kliče po posedanju, opazovanju in sladkanju. Čokoladni buda res stoično sedi, toda na črni ploščici in s črno čokolado v omačnici ga komaj vidiš, ob dotiku, še preden se stopi, pa te zmrazi. Čokolada je predebela, omaka se na zraku hitro hladi, nadev je bil s kokosom sicer všečen, a ga je bilo premalo ob preveč čokolade, da bi pustil daljši spomin. In kaj naj bi bilo pozlačeno? Tudi jabolčna pita je bila nekje vmes oziroma ni bila ne ruska torta in ne slovenska pita, njeni omaki pa le kremi, karamelna celo iz prahu, vaniljeva pa le z malo prepoznavne sledi. Čez zimo bodo imeli v Aviatorjevi kuhinji kar nekaj dela.


Zakaj obiskati?

Če to kaj pomeni, je Aviator najboljša letališka gostilna v Sloveniji. A v šibki konkurenci … Je pa na dobri poti, da ponudbo s sodobno kuharsko spretnostjo nadgradi v jedi, zaradi katerih bodo na sečoveljskem letališču pristajali tudi neletališki potniki. Za tiste, ki imajo radi vonj po kerozinu, za vse, ki jim je Portorož preveč poln, a ne bi radi pobegnili predaleč.

Prihodnjič: Restavracija Sofija, Rimske Toplice

Prijavi sovražni govor