Tiskane izdaje
Recept za uspeh? Vzameš čim bližji avtocestni odcep in čim bolj zavito magistralno cesto, dodaš avtomobiliste, ki se tukaj zdolgočaseno vozijo mimo, in motoriste, ki se tukaj počutijo kot doma, zmešaš s picami, na katere ni treba dolgo čakati, in steaki, ki zorijo pred vrati, vse dobro začiniš z letalci, ki nimajo letal, a ljubijo letališča, za nameček pa zeleno poljano, ki se od daleč vidi in ima od blizu dovolj parkirišč, prostoren vrt in velik napis, še prijazno okrasiš s propelerji, starimi bankovci, vrčki za pivo, irskimi ogledali in angleškimi pregovori, da dobiš Avio pub! S kozarcem vina vred.
Ob gamberih s črnim rižem in šparglji ponudijo še zlato penino in res je zelo suha in prav mrzla, s ceno pa pri nas najbrž najcenejša, ki je natočena pri mizi, in oljčno olje, ki ima na mizi sicer že množično konkurenco, a to je res naše, sveže, dišeče in deviško. Resda kozice nimajo dovolj sveže čvrstosti, parmezan je zraven zrezano izgubljen in črni riž je bolj pečen kot sočen, toda krožnik je bel in barve na njem se smejijo, vabijo in dovolj obetajo, da dobiš odgovor. Kolikokrat ste se že peljali tam mimo in se čudili, zakaj je na Rakitniku toliko avtomobilov, če pa so v zraku le jadralna letala?
Pice in steaki
Za otroke so takoj stol in igrače, za starše pica, za motoriste pivo in za turiste burger. Gre hitro, toda prijazno in gostoljubno. Malo je kavbojsko, malo avio, malo irsko, po malem je vsega, na stenah, policah, omarah, je pub, picerija, stejk hiša, celo vinski bar. Polno je in vsi nekaj počnejo, jejo, pijejo, naročajo, odhajajo, prinašajo, odnašajo, pečejo, natakajo, le ura na steni stoji. Najbrž nalašč, ker sem nihče ne gre, da bi se jezil. Tukaj ti nihče ne teži, kaj moraš in česa ne smeš. Tukaj vsi naročijo le tisto, kar hočejo in zaradi česar so prišli. Tukaj je, skratka, drug svet, ki pa je z vseh vetrov, zato je tako pisano, kar kičasto, zato je tako nametano, toda s premislekom zloženo, tako množično, a na prijazen način.
Mize se tako hitro obračajo, da je dobro, ker ni pogrinjkov, ampak so pod krožniki samo reklame. Na njih je toliko, da je že za cel jedilni list. Olja so grška (oljčno), naša (bučno), s čiliji, tudi s tartufi, kisi so balzamični, vinski, omake so pekoče in sladke, kečap je v družinski velikosti, origano je ob soli in popru, papirnate serviete in pribor s steak noži pa prinašajo ob vsakem novem hodu.
Pica je zapečena, kot smo dodatno naročili, s šparglji spomladanska, kot so obljubili, hitra in že zrezana, kot smo si želeli. Šparglji so tudi v kremi, mocarela ima še družbo gorgonzole, panceta jo naredi primorsko. Je Avio pizza, ne vrhunska, a dovolj dobra, da ni preveč obložena in premalo sočna, je le, ko si jo dva naročita za predjed, zadovoljno pospravljena.
Za ljubitelje govejega mesa so pleskavica, burger – ob klasičnem je YU z ajvarjem in mehiški s siroma nacho – ali steak brez dodatkov, le iz »100 % black angus govejega mesa, soli in popra«. Jedilni list, seveda, ni inovativen, ampak plastičen, preveden, s slovničnimi napakami in preveč listi. A to je mogoče pričakovati. Ni pa ravno običajno, da se spomladanska ponudba imenuje »avio šparglji s kozarčkom dobrega vina«, da je pred vrati čisto nov hladilnik za suho zorenje govejih hrbtov, ob katerem feni že odštevajo sitno do 40 (dni), da smo v pubu ujeli velikonočno ponudbo in da vi lahko 8. maja v podružnici, Kantini Pivka v Parku vojaške zgodovine, doživite ob bogatem kulturnem programu čemažev dan. Torej, piščanci niso le pivski, temveč tudi pivški, po kraško, s curry omako ali narezano (taljata), meso z žara je grill za dva ali za štiri (po 300 gramov rostbifa, svinjskega kareja, piščančjih prsi in telečje taljate), pic je 26 vrst, od sladic so tiramisu, panakota in avio sladica, za otroke je avio zrezek, za lačne pa biftek B2, z dvema jajcema.
Maščoba za okus
Steak je bil spoštljivo debel in lepo je cvrčal na vroči železni plošči. Bilo je sicer atraktivno, a še boljše bi bilo, če bi že žar pustil več rešetk. Sredica je bila pravilno in naročeno (medium minus je po tablici sporočil natakar) spečena, a nož ni bil dovolj oster. V Avia pubu te lepo vprašajo, ali želiš steak z maščobo ali brez. Ker je res, da je z njo bolj sočen in z več okusa, je še bolj pomembno, da je maščoba močno in hitro pečena. Vsakršno kuhanje (prenizka temperatura žara) povzroča le napor pri rezanju in žvečenju. Omenjam zaradi tistega mesa na rebrih, ki pred vrati zori na pravi temperaturi in zračnosti. Točno, vlažno zorenje mesa je le prodajni trik, ki je brez zraka in zavarjen v plastiko. Za pravo zorenje mora meso viseti! Zato me prav zanima, koliko časa bo trajalo, da bodo vsi slovenski steak housi, ki že imajo nove keramične roštilje, nabavili še nove dry-age hladilnike. Postojnski letalci in njihovi bajkerji ga že imajo!
Black angus steak z maščobo na vročem železu Foto: Uroš Mencinger
Čeprav so priloge na svojem krožniku, zaradi česar jih lahko tudi spregledate, je bistveno, da mesojedi dobijo tako porcijo kot storitev, ki so je veseli, saj se dobro nasitijo, zraven pa pečena polenta ni izsušeno pogreta, zelenjava je sicer nedomiselna, a vmes so tudi zeleni šparglji, ki so še dovolj na zob, in pečen krompir pač mora biti. Ko, skratka, narežeš, zaliješ z dobrim oljem in dobro popopraš, te ob kozarcu cabernet sauvignona (Santomas) – za pivoljubce je cela zadnja stran – ne moti, da so v zvočniku radijske reklame.
Priljubljena jed in besedna zveza v Avio pubu je tudi svinjska prata, ki je pravzaprav na vsaki strani jedilnega lista. Mi smo zato preizkusili svinjski kare brez kosti na spomladanski način, ker so se šparglji že izkazali, celo bolj al dente kot marsikje drugje, ker je bila čemaževa krema boljša od ajvarja in ker so bili zrezki dovolj hitro popečena klasika za vse, ki imajo pujsa za svojega kralja.
Svinjska prata s čemaževo kremo in šparglji Foto: Uroš Mencinger
Ker so v Avio pubu »tudi lokalno usmerjeni«, ker »sami delamo tiramisu, iz pravega maskarponeja, ki ga z žlico porcioniramo«, in ker so ob skuti tudi marmelade, vsaj češpljeva (slivova) in figova s kmetij, tudi sladici nista spremenili prav dobrega vtisa. V Avio pubu je polno, ker gostje dobijo ravno to, kar želijo.
Zakaj obiskati?
Če si z motorjem, v veliki skupini, s tetovažami na prsih in dolgimi lasmi na hrbtu, je pica tako hitro pečena, kot je pivo natočeno, potem pa se ob debelem kosu mesa nikamor več ne mudi, saj je avtocesta blizu. Če pa (še) nisi bajker, se na postojnskem letališču počutiš, kot da si. Iz Ljubljane je mimo, iz Kopra je blizu, na jedilniku pa je vse tisto, kar te nasiti.
Prihodnjič: Hiša Franko, Staro selo pri Kobaridu
