Nedelo izbira: Finefood Penzion Berc, Bled

Fino na trati pod štirimi sončki

Objavljeno
24. september 2014 13.27
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Gorenjska trava ob nizki hiši pod velikim hotelom ima kratko pričesko, zelišča ob jedeh, ki niso hitre, temveč fine, pa visoko gredo. Ko muzikant raztegne kabel za orgle, je žerjavica v vrt­ni kuhinji že ravno prav vroča. Takrat se prižge romantika pod gankom, med skalnjakom, na belih prtih, v cestni razsvetljavi, in še tistih nekaj miz, ki niso rezervirane že na začetku dopusta ob najbolj znanem slovenskem jezeru, se hitro napolni. Zvečer ne gre noben letoviščar mimo, ne da bi ga pri Bercu premamila pikniška idila pod Stražo!


Trije chefi so se sicer odselili, toda pred primorsko vilo ob gorenjskem jezeru so se vse poletje ustavljali radovedneži ob tabli s slikovnim menijem domišljijskih jedi, v neki drugi, novi restavraciji jedo z miz, obloženih s travo, v tretji, z najlepšim razgledom, pa je kuhar zbolel, a je njegova ekipa tako skuhala, da jih boste prihodnji teden spet obiskali … Skratka, na Bledu se – še vedno – kulinarično veliko dogaja! Nič čudnega, da se je ideja porodila kar sama – naokrog je polno penzionov, velik hotel in le ena gostilna; trava je negovana, rože cvetijo, vrt pa ima v paviljonu žar. Ker je do jezera, kjer je vse na hitro, dovolj nizko in daleč, so pred vrata in pod zvezde pač napisali: fine food, fina hrana. Penzion Berc je v dežju, ki je turiste z morja pregnal v Alpe, nekaj najlepšega, kar se je Bledu zgodilo to poletje.

Drzno in klasično

»Kako pa ste vi preživeli dan?« je lep pozdrav, ki tudi veliko pove.  Berc je dobro zaznal navade blejskih in svojih gostov, ki se čez dan pač zadovoljijo »fast«, zvečer pa zunaj garnijev in penzionov iščejo kaj bolj finega. Sosedom (Mayer) vonj žara sicer ni všeč, a zato so jedci na trati deležni še vodnega šova izza kadečega se dimnika.

Voda je iz potoka, a natakar jo podaja v belih rokavicah. Serviete so iz blaga, a kuhinja je na prostem. Kuhar ima visoko kapo, a natakarjema mora včasih predolgo zvoniti. Avti se vozijo mimo krožnikov, a ob večerji je glasba v živo. Berca je treba vzeti ravno takšnega, drugačnega. Suhomesno je z Dolenjskega, siri so z okoliških kmetij, marmelada, ki je tudi za zajtrk, je domača, tako kot dim postrvi in pašteta teleta. A ni le to, saj je namesto krožnika talna keramika, namesto narezkovega dolgčasa pa skodrana solata in potresene travniške cvetice. Vseeno pa je piknik, saj o mesninah ne izveš imena, o sirih ne naslova, za okras so pinjole, za barvo pa sušeni paradižniki. Toda če je improvizacija, je spretna in mična, pašteti dimljene postrvi pa ni bilo kaj očitati. Saj, ne nazadnje, fine food ne pomeni, da bo fino, temveč, da naj bi se imeli fajn.

Ker je poletje mokro, večeri pa sveži, je treba vzeti v zakup, da se jedi prehitro ohladijo, in ker sta kuharja na prostem, da ne gre hitro. Toda jedilni list je napisan tako, da je v dnevni ponudbi drzen, v stalni pa klasičen, pred očmi gostov se dogaja kuharski šov od čevapčičev do rižot, od morskih divjakov do japonske marmorirane aristokracije, od grške solate do jagnječjega consommeja. In slednji je res bister ter krepek in jagnječje poln, v njem pa so žlikrofi, ki bi jih tudi idrijske babice pohvalile. Berc je namenjen turistom in na Bledu so ti pretežno s potnim listom, zato je fine food kar logičen. Babica je naredila penzion, hči še enega, da imata sinova zdaj vsak svojega, na vrtu pa so občasni družinsko-penzionski pikniki pri mimoidočih vselej vzbudili navdušenje: »Kakšen fini BBQ!«

Sladka veseloigra

A Berc nima ameriškega žara, niti zelenega jajca ne. Da ima klasičen »slovenski« žar na oglje, mu gre v čast, kuharjema pa v priznanje, saj se dobro spopadata z množico zelo različnih opravil. Korenje in zelena julien v modrem čebulnem porcelanu, za celo slaščičarno sladic na lesenem pladnju, na žaru pa »najboljša govedina na svetu« za 75 evrov … Zaradi tega se pač zgodi, da so jurčki z Jelovice predolgo na rešetki, toda zato se v nos dvignejo pristne žarne arome, s katerimi se ne more primerjati nobena inoks kuhinja. Seveda, krožnik je valovit, pod jurčki je rukola, na njih pa parmezan, to je pač dandanašnja fina formula, ki pa jo Berčev chef nadgradi z zeliščnim pestom in gobanovim zrakom.

Vidi se, da se chef Gorazd Kneževič dobro počuti na očeh gostom in mimoidočim, da ga prav nič ne motijo vodna zavesa za hrbtom in zvedavi pogledi iz Golfovih vrhnjih nadstropij, da tam ni po naključju in nepripravljen. Toda ko natakar opeva bleu (modro pri govedini pomeni: zelo rdeče) opečenost suho zorjenega goveda black angus, pri rezanju ni problem, ker deluje bolj medium, saj sta zraven bučni pire in jurčkova espuma, ampak ker sicer ravno prav debel (2,5 cm) steak ni enakomerno voljen. Preveč mišic v enem kosu pomeni prav toliko različnih »mnenj«, ki vlečejo vsako na svojo stran. Za drugič: morda bi spomladi lahko pustili kos pred pečenjem izbrati pri mizi, kar ne bi bilo dalmatinsko, temveč koristno. Kdor se bo odločil za investicijo v radoved­nost, si bo dal maščobno marmorirani vagju tanko odrezati, kdor bo za debelino mesa, pa bo izbral kos više s hrbta.

A ko vrtni chef postreže jagnječjo kračo, je to čisto prava restavracijska jed, ki bo na pikniku šele jutri, ko si je boste polovico zavili še za domov. Dvanajst ur se je počasi grela v lastni maščobi, na koncu pa so jo zapekli še v pečici, od koder je bil tudi krompir. Prava sodobna krača, ker ti ni nerodno, če jo režeš z vilicami, saj gre nanjo še kumarično-česnov tzatziki. Nekje drugje bi takšne etnično premešane kombinacije delovale vsaj smešno, če ne ceneno, toda pri Bercu je kot v holivudskih romantičnih veseloigrah. Na koncu je vedno happy end.

Tako kompleksno-sladko zastav­ljen finale kot Berc ima redkokatera slovenska restavracija s štirimi sončki! Resda je to moderna slaščičarska obrt, ki prisega na kreme, pene, kulije, plasti, vijuge, makrone, kapljice in pokalice, in tudi priporočena čokoladna krogla se je kje drugje že lepše stopila in okusneje zajemala, a fine food Berc je vseeno – doživetje. Mangov lonček s čokoladnim mous­som in creme brulee (ne cream brulle!) s sivko je bil za crkljanje v mesečini nad jezerom, ideja o spremljavi sladkosti s francoskim likerskim vinom z dodanim konjakom (Pineau des Charentes) pa še dopolnjuje Berčevo mednarodno-letoviško-drugačno zgodbo.

Zakaj obiskati?

Pri Bercu ni čar v brezhibnosti, temveč v celotnem doživetju. Glasbo orgel na travi motijo le piski mobilnikov, ko pošiljajo družabne všečke po vsem svetu. Pojdite po tisti ulici in vem, kam boste zavili na večerjo. A pohitite, z volneno odejo ogrnjeni boste pod zvezdami lahko še do 15. oktobra, potem pa spet šele spomladi.

Prihodnjič: Restavracija 1906 v hotelu Triglav, Bled