Nedelo izbira: Fudo, Maribor ★★★★☆

Na številki 1 najbolj družabne mariborske ulice in na koncu Glavnega trga je gostilna, ki je bistro, okrepčevalnica, kavarnica, vinski bar, moj lokal, zato začne zgodaj in konča pozno, v njej se je, pije, pogovarja, opravlja, ogleduje, praznuje, zabava, ljubi, zajtrkuje, malica, kosi, večerja, zdaj greje, sicer pa sonči. Malo po tuje in še več po mariborsko, ljubezen, hrana in ti, vina v čebru in papir na lesu, žarnice z oranžnega stropa in babičin porcelan s semnja, jedilnik na fejsu in fjužn na krožniku, mesnine s kmetij, zelenjava s trž­nice, kruh kot doma, danes tuje, jutri domače, zjutraj zdravo, opoldne hitro, zvečer moderno. Fudo, kaj je to? Vse, od fudo-jedi do fudo-živetja.

V Mariboru se le v tej ulici dogaja. S Slomškovega trga se začne po irsko in s hudo kavo, vmes so Baščaršija in lokal pri lokalu, z Glavnega trga je na vogalu, zraven je dnevna soba, kmalu bo spet Koper, čez cesto je nov Italijan … Kje sploh začeti? Zjutraj je fudo-zajtrk. Za ponočnjake, sestanek za poslovneže, izgovor za špricanje. Poširano jajce na domačem kruhu s preveč solate, toda z jutranje tržnice, potem pa ne palačinke, temveč pancakes, s sadjem, čokolado, medom in še maskarponejem.

Nato je fudo-kosilo, kot doma, če bi imeli več časa in volje ter toliko pestov, omak, krem, cmokov in idej. Piščanec hrusta, toda to niso mek­nageci, ker ni nič plastike, in ni pohana kura, ker ni lipove sence. Zato pohitite, saj ob treh so vam predhod­niki že večino pojedli.

Ko se začne fudo-večerja, papir na mizah ostane, glasba pod visokimi oboki pa se okrepi. Rebrca so bbq, toda brez kosti, zeljna solata je majonezni coleslaw, tako modno ameriški pa niso le pečeni krompirjevi krhlji, temveč tudi burgerji in hot dogi, trgani, polnjeni, stisnjeni, zorjeni, atraktivno zloženi in vedno malo drugače pripravljeni.

S tržnice za vogalom

Fudo-jedi vedo, da prve začnejo jesti oči. To se opazi tudi na družabnih omrežjih, saj fudo-gostje radi slikajo, kar imajo na brendiranem papirju pred seboj. Bolj kot oblike so za to zaslužne barve, bolj od tekstur izstopa pestrost elementov, bolj od brezhibnosti je pomembna sproščenost. To, skratka, niso skulpture, ki ti jih je žal razdreti. Bolj kot da jejo, je očem pomembno, da se (raz)veselijo. Solata – samostojna je pomemben del fudo-kosil, ki morajo biti hitra, v enem, dveh dejanjih –, s trikotnikoma pečenega sira, krhlji avokada in naribano rdečo peso ima glavno mariborsko tržnico, za radič, motovilec, hrustljavko (ledenko), za naslednjim vogalom. Od tam so tudi orehi, ki se dobro ujemajo z zeliščnim maslom na popečenem fudo-kruhu. Ko si takšno solato še dodatno začiniš in zabeliš (bučno olje Štumberger, vinski kis Cigoj), se ti hvaležno zahvali s svežo porcijo vitaminov. Po kaj več v Fudo niti nisi prišel!

Fudo je dobrodošel, ker je eklektičen, ker je fusion, ker je odprt, razgledan, ker je siv le po stenah, ker je hkrati tako mariborski in tako nemariborski. Za gretje krožnikov ni časa, na trgu zapiha, včasih je cvrtje hrustljavo, drugič pa ne, včasih so natrgani ajdovi žganci, včasih pa pujskova krača, kdaj je grižljaj že ob prvem kozarcu, kdaj pa tudi ne, kakor koli, vse je fudo, da je le natakar dovolj hiter in kuharica dovolj spretna. Chefinja Megi Pec je še tako mlada, da je radovedna, se za vse zanima, išče, odkriva in tudi eksperimentira, zato ji sicer ne uspe vse, a vedno več in vedno bolje. Zraven pa so tudi izkušnje, saj je bil Janez Štrukelj legendarni učitelj generacij mariborskih in slovenskih kuharjev, ki je napisal tudi štiri kuharske knjige, njegova hči Simona pa je začela z bistrojem Kokla, zdaj pa je njen Fudo.

To sicer (še) ni chefovski bistro, ima pa že fudo-bre jedi, vsak dan drugačne in vsak teden nove. Če v fudovščini nadaljujemo, to pomeni, da so mleti polpeti meat balls, krompir je po indijsko in omaka po turško, toda cmoki so domači in čičerka v solati je namočena, ni instant! Od polnjene paprike je le čufta, riž je priloga, paprika pa okrasek, toda omake je dovolj in spominja na tisti dan v vrtcu, ko smo vse pojedli. Zato je vedno dobro vprašati, kakšna je danes juha, saj ni le vroča in globoka, temveč je v njej dovolj zelenjavnih čustev (brstičnik je prej popečen, nato pretlačen), na njej pa dovolj pesta s praženimi lešniki. Ob tem pa je originalno in zabavno, ker nikoli ne veš, kakšen cvetni vzorec in iz čigave babičine dote bo za podlago. Fudo-servis so namreč sestavili s pospravljan­jem podstrešij prek FB.

Preveč ni vedno odveč

Četudi je meso picanha, steak, tagliatta ali roastbeef in čeprav sta zvečer v porciji dva (majhna) burgerja, tukaj vegetarijanci niso obsojeni le na priloge in stojnice. Paradižnikov curry s sladkim krompirjem, ocvrte kroglice iz leče ali polente, domači chapati paradižnikov curry, kitajski nudli z mariniranim tofujem … Krompir je polnjen z bučkami in gratinirano zapečen, spodaj je barvit pire sladkega krompirja, vse skupaj popestri in poživi granatno jabolko, za kontrast ne manjka žlička kisle smetane. Kaj bo pa jutri, ker pridem spet?!

Baby beef jetrca so hitro in močno popečena s šalotko, toda spodaj je še krompirjev pire, zgoraj gorgonzolna omaka, vmes popečene jabolčne kocke, in ker je v čebru na šanku dovolj odprtih buteljk (ujel se je Šumenjakov modri pinot), ni čudno, da gre za zimski hit. Na vsakem krožniku je veliko vsega in v kuhinji si ne privoščijo bližnjic, a v tem, da je piščančji file polnjen s sušenimi paradižniki in mocarelo, vendar kremna polenta, pečena buča, pesto z lešniki in omaka s portovcem ob njem vseeno niso statisti, je ravno fudo-čar. Torej, rostbif s parmezanom, a ne brez krompirjevih krhljev z rožmarinom ter stroč­jega fižola s curryjevimi drobtinami in okisano peso.

Marsikje bi bilo preveč, tukaj pa je fudo-prav. Čeprav bo še bolje, ko bodo v ponev – pohvalno, da jih uporabljajo, namesto loncev na zalogo – dali naenkrat manj lignjev, saj bodo tako v koruzni skorjici z vasabijevo majonezo, ob sveži salsi s čičerko in s popečenimi kruhki s česnovim maslom, na tako dolgi in dovolj široki deski bolj hrustljavi in manj razmočeni.

Ko prideš do izbora dnevnih domačih sladic, bodo nekateri zraven majhen kozarec vina, drugi pa velik malinovca, a vsi se bodo strinjali, da je panakoti všeč rdeče vino z robidami, sirovi torti (v fudovščini je to cheesecake) pa maline s kokosovim čipsom.

Zakaj obiskati?

Ker je sveže, toda tako, da je hkrati moderno in iz ponvic! Zajtrk na glavnem mariborskem trgu, hitro in barvito kosilo sredi mesta, kavica s pogovorom in sladico zunaj trgov­skega centra, večerni kozarec vina s prigrizkom med potepom po mestu, ves dan in pozno v noč pa biti tam, kjer se v Mariboru dogaja.

Prihodnjič: Gostilna Ribnik, 
Zagorje