Nedelo izbira: Gostilna Javornik, Šentrupert

Pri nas ne manjka podeželskih gostiln, ki imajo ob koncu tedna pretesna parkirišča. Toda tem zmanjka vsebin od ponedeljka do petka. In pri nas je tudi vse polno gostiln, ki premorejo krušne peči. Toda te peči zmorejo le naročila pic … Zato je Javornik z Rakovnika pravzaprav velika izjema. Je nedeljska gostilna, ki je zanimiva ves teden ravno zato, ker nima le pic, temveč je res, kar pravijo: »Pri nas so doma jedi iz krušne peči!«


Z gorkim sezamovim hlebčkom, posutim s sirom, ki mu doda še drugo skorjo, te osvojijo. Spregledaš množico dolgih omizij in nedeljskih porcij ter raje naročiš vse drugo iz stare Javornikove krušne peči, ki je takoj tam, ob vhodu, za šankom, kjer je največji promet, ker vsi, ki pridejo, gledajo, kaj gre že vanjo, in vsi, ki odhajajo, kaj gre še iz nje. Vsaka gostilna, še posebno če je domača in podeželska, potrebuje posebnost, ki se ji je od vekomaj reklo hišna specialiteta!

Domači okusi

Da ne bi bil le kruh, je tudi piščanč­ja pašteta. Javornikova je z zelišči, ki »jih pozna le ata«. Javornik je domača gostilna tretje generacije, v kateri tudi četrta že pozna svojo prihodnost. Domača hči se suče med gosti, sin med lonci, ata pa nadzira za šankom. Le še pašteti morajo najti pravo mesto, da se ne bo tako domače razlikovala od mestnega krožnika z maslom in rožmarinom.

Zato, najbrž, je takšen tudi seznam, z nabranimi zavesami, keramičnim tlakom, sestavljivimi mizami, solatnim bifejem in prizidanimi letnicami vred. Kot drugod in povsod … Goveja in gobova, naravni, dunajski in puranji, kare in lignji, mali in veliki solatni, malica in kosilo, tiramisu in panna cotta … Čeprav imajo ob klasičnem (pašteta, hlebček, juha, solata, glavna jed, priloga) še boljše nedeljsko kosilo (krat dva), zanimivo, torej, postane šele na strani s hiš­nimi specialitetami. A ne, ker so med njimi na prvem mestu domači sirovi ravioli. Naši so bili brez oblike in nadeva, ker je bilo vse skupaj le kepa preveč zapečenega sira in izsušenega testa. Čeprav verjamem, da imajo nekateri tudi to radi, samo da jih speče vročina in jim sir hrska pod zobmi, pa bi bilo vseeno boljše z več štedilnika in manj peči (gratinirati le nekaj sekund, prosim).

Domači so tudi široki rezanci, z jurčki ali z lignji in tartufi (na dolenjski deželi?!), toda priporočam vseeno njoke, ker pač najbolje prenesejo vročino krušne peči. Z jurčki so tako klasično slovenski, da to omenjam v pozitivnem smislu.

Meso in jurčki

Toda vse to je le uvod, saj k Javorniku okoliški hodijo na lignje (iz krušne peči), ko pa se ustavijo mimovozeči, izberejo pač klasično slovensko jed. In so tudi oni pri lignjih. Pa vi? Če to berete, boste izbrali – hobotnico! Z veliko zelenjave, od paradižnika, korenja, bučk, čebule do krompirja, v litoželezni posodi, pa še s polovico sezamovega hlebčka, ki je ostal od paštete … In potem pride ta mlada ter prinese oljčno olje s Hvara! Ni nam bilo takoj jasno, zakaj smo se odpeljali prav do Šentruperta na kosilo. Ob hobotnici pač! Odskok! Za preskok!

Povsem običajen ni niti jagenjček iz krušne peči (imajo še purana s paradižnikom in papriko), ki ga marinirajo v pomarančnem soku in oljčnem olju, spečejo pa v peki škrniclju, z zelišči in česnom, da na krožniku vse skupaj lepo brbota. Iz omake, zelo naravne, diši po timijanu in česnu. Škoda, da je bilo meso prepečeno, pa še odrezano brez reda, da se je en kos upiral, drugi pa predajal. Vseeno, še en naslov za ljubitelje jagnjetine.

Biftek z jurčki (imajo še florentince in ramsteke) je zamujal, toda pojasnilo je pomirilo. »Samo da se še zadimi …« Res, vonj in okus sta dobila posebnost, tudi meso je ostalo mehko, sočno, biftkasto, kot se spodobi.

Krompir ni prepričal, saj je bil s slanino, ki je meso ni potrebovalo, in s sirom, ki je bil spet (preveč) gratiniran, toda meso je bilo z jurčki in z njimi pri Javorniku znajo. Naredijo omako, obdržijo pa vonj in konsis­tenco. Rezultat je spremljava, ki je tako pristno slovenska kot krušna peč. In kot glasba, ki je pri Javorniku ves čas naša.

Seveda so tudi palačinke z orehi iz krušne peči.

Zakaj obiskati?

Pravzaprav Javornik ni daleč. Uro iz Ljubljane ali pa Maribora. V obe smeri. Kar pomeni, da ni hkrati daleč od treh in ne od štirih! Kot obgrizen vrč z oljem, ki pa je odlično. Kot mrzli krožniki za hrano, ki pa je pekoče vroča. Kot ravioli, ki potrebujejo drugačno izvedbo, so pa hišna specia­liteta. Kot krompir, ki je površen, a je dober, ker je z olupkom. Kot miza tik ob solatnem bifeju, za katero te posedejo, če rezerviraš. Kot veliko prostora, ki pa se ga ne da ogreti. Kot trije someljeji, a je bil vinski list v delu, zdaj pa je na njem le malo vin, toda izbranih. Kot gostilna ob cesti, a takih cest je na Dolenjskem veliko, zato je treba izbrati. Če imate radi jedi iz krušne peči, so Javornikovi specialisti!